Uničenje argumentov proti kapitalizmu !

Vsem kritikom kapitalizma slej kot prej zmanjka argumentov. Vedno jih moramo opominjati na visok življenjski standard, ki je rezultat trga in ne planiranja. In vedno jih moramo opominjati na to, da so ukrepi, ki jih zagovarjajo (regulacije cen, min.plače, regulacija trgovanja…) diametralno nasprotni načinom s katerimi država lahko prosperira in načinom s katerimi smo dosegli razcvet. Zato boste dragi dečki in deklice vedno soočeni z zadnjim argumentov vseh socialistov, argumentu lahko rečemo tough luck argument. Socialisti vseh strank se potem, ko se jih z zdravo ekonomsko logiko potisne v kot oprimejo še zadnje rešilne bilke. Ker vemo, da smo ljudje precej egoistični zelo neradi izpademo bedasti v debatah. Zato bodo socialisti želeli zagovornika svobode prikazati kot zlobnega in krvoločnega do ljudi. Apelirali bodo na čustva nagonov. Od njih boste najpogosteje slišali argumente non sequitur:

- Jah kaj pa če popolnoma ukinemo socialno državo in revna oseba zboli, nima zavarovanja, nima prijateljev, nima družine, nima dobrodelnih ustanov ? A kaj pa potem ti zverina čikaška?

- Kaj če oseba v čikaškem sistemu celo življenje varčuje za starost, vplačuje za pokojnino- in ko ostari njegov ponudnik zav. police izgine iz sveta, pobere denar in naredi Enron iz vseh pokojninskih zavarovancev? A kaj pa potem ti nesnaga gerontofobistična ?

- Kaj , če je otrok shiran na cesti in mu nihče ne želi prostovoljno darovati hrane? Haha, pa te imamo ti nesnaga informbirojefska !

- Kaj, če nekdo preprosto ne more najti službe, ali pa je invalid ?

Če ste drage deklice in dečki tudi vi okuženi z virusom neoliberalizma, za posledicam katerega terpiva tudi pisca tega bloga potem boste nedvomno soočeni s takšnimi vprašanji. Če pa še niste pa še boste (okuženi ali vprašani? :) )  .Cilj takšnih vprašanj je , da vas pripravijo do tega , da rečete: smola, življenje je težko. Slušalci ne bodo preučevali resničnosti izjave, samo izpadli boste kot neoliberalne pizde- in to je tudi namen ”človekoljubov” , ki vas bodo nadlegovali. Takšen argument je argument ad baculum, in je napačen argument- ker je to argument sile. Apelira na tista čustva, ki jih posiljevalec namerno zlorabi zaradi poznavanja preferenc občinstva. Obstaja več poti kako zmasirati takšnega veseljaka. Kot prvo vidimo, da so vse štiri situacije relativno redke in imajo veliko zelo tragično-nesrečnih pogojev (nima družine, prijateljev, pa še darovati mu nihče ne želi), ki pa so relativno redki. Korenjaku lahko potem rečete tudi, da mora vsaka družba v kolikor obstaja imeti večji delež proizvajalcev in produktivno sposobnih članov kot pa obratno. Sicer bi propadla. In da imajo nemočni koristi od dela sposobnih. Pokažete mu nešteto tehnoloških primerov , ki jih ljudje vsakodnevno uporabljamo pa jih nismo izumili sami, in nimamo pojma kako delujejo. Poveste mu, da  človek ne bi nikoli prišel iz jam in gozdov, če bi bili vsi tako pohabljeni in iracionalno moteni kot nas želijo krasni človekoljubi socialisti prikazati.

Kakšen je argument socialistov vseh strank? Zelo preprost, njihov odgovor za katerekoli težave človeštva je – država. Torej nekaj je potrebno prepovedati ali pa vzeti. In oni bi seveda vzeli tretji osebi, da bi dali drugi osebi. OK razumemo. Tu jim lahko na vsa prejšnja vprašanja lakonično odgovorite kot kralj Leonidas perzijskemu selu:  ”Ne nikakor me ne skrbi za reveže (preplah v občinstvu, zgroženje) , zakaj bi me skrbelo ko pa vidim , da je toliko kumrovških dečkov in deklic kot si ti, moj dragi prijatelj z leve, ki so vedno pripravljeni žrtvovati se za skupnost. ( no ja , Leonidas bi izpustil pocukran del) . Potem , ko ga hudomušno opomnete na njegovega moralnega mačka- ki je mimogrede hallmark, zaščitni znak socialistov, lahko gradite svoj argument na dveh postulatih; 1. Moralni argument pravic posameznika in odsotnost sile nad njim in pa 2. utilitaristični argument, kjer pokažete posledice prerazdeljevanja na revežih. Začnete tako, da najprej gledate počasi na osnovne točke s katerimi bi se strinjal vsak (razen francoskih strukturalistov) in sogovornika pripeljete samega do končnega odgovora in se tako izogibate enako nasilnega debatiranja kot se ga poslužuje sam- recimo; Objektivna realnost okoli nas obstaja. Človekovo orodje s katerim spoznava materijo okoli sebe je razum. Človek mora preživeti, nič mu ni dano samo po sebi zato mora biti produktiven. Da spreminja materijo v dobrine potrebuje razum, da lahko uporablja razum mora biti svoboden. Torej je vsako preprečevanje svobodnega delovanja človeka napad na človeški razum- in je zato nemoralno saj napada ključen element za obstoj človeka in njegovo srečo. Zatorej je nemoralno, da je oseba A sredstvo za dosego ciljev osebe B. V kolikor ni spoštovanja pravic posameznika človek ne more biti cilj v samem sebi, pač pa je orodje za cilj drugega. Nadalje mu pokažete , da je moralno perverzno, da v najbolj razvitem delu sveta in človekovega obstoja na Zemlji subvencioniramo ljudi, ki po merilih naše družbe niso na vrhu so pa kar med 4-10% najbogatejših ljudi na svetu. In , ki so v zgodovinsko-civilizacijskih merilih bogataši. Poveste mu, da ima vsaka povprečna oseba rojena v razvitem zahodu neprimerno več možnosti za uspeh in srečo od povprečne osebe, ki je rojena v afriki, lat. ameriki ali aziji. Razlika med njima je zgolj v tem, da ima afriški revež nesrečo, da se je rodil tam kjer se je. In mu poveste, da bi lahko revež z zahoda sprejemal boljše odločitve v življenju , in da je zanje odgovoren- medtem ko afriško-ameriško-azijski revež ni toliko odgovoren za svoj obup, ker je v obupu rojen.Poveste mu, da vsaka oseba v življenju sprejema odločitve, in da subvencije revnim pomenijo nagrajevanje nepravilnih odločitev v življenju in pomanjkanja planiranja in racionalnega načrtovanja prihodkov- odhodkov. Poveste mu, da v kolikor imamo zagotovilo od države, da bo vsakemu , ki mu spodleti zelo velikodušno pomagala bo tisti del ljudi, ki se ne boji revščine in nizkega druž. statusa (in svojega neugleda v družbi) že v rani mladosti celotno življenje zastavil na napačnih temeljih, ki bodo zanj vodili v propad. Utilitarni argumenti so zgolj podaljšek moralnih. Vprašajmo se namreč ali je družba kot celota res na boljšem, če se denar prerazdeljuje? Socialist vam bo rekel, da če nekomu, ki zasluži 100.000 eur vzamemo 1 eur in ga damo tistemu , ki zasluži 10.000 eur bo to zanj vredno relativno več. To je klasična napaka keynesiancev. Namreč mi lahko preverjamo vrednosti, ki jih neka oseba pridobi. Nikakor pa ne moremo med ljudmi primerjati koristnosti. Recimo jaz kupim Friedmanov Capitalism and Freedom za 12.57 eur . Dobil sem knjigo v vrednosti 12.57 eur. Potem enako knjigo kupim jaz  tudi moji materi , ker jo želim okužiti s čikaškim virusom. Dobila je knjigo v vrednosti 12.57 eur, vendar ne v enaki meri koristnosti ! Koristnost je popolnoma subjektivna ocena. Meni knjiga pomeni več ali vsaj toliko kot 12.57 eur, če ne nebi plačal toliko zanjo. Čeprav jo vsilim moji materi, njej – vsaj preden je ne  prebere ne pomeni skoraj nič. Torej nemogoče je med ljudmi preverjati koliko koristi bodo dobili od določenih dejanj države. 200 eur podpore je denarna vrednost in ne pomeni 200 eur koristnosti ! Ironično je, da takšen argument prerazdeljevanja uničijo socialisti sami. Samo poglejte recimo slogan skrajnolevičarske državno subvencionirane revijice Tribuna; Tribuna je brezplačna,  a ne zastonj! Torej se celo marksisti zavedajo , da vrednost (cena revije-ki je nič) ni enaka koristnosti (oni mislijo ,da je njihova koristnost višja od cene nič- no ja , jaz pa mislim ,da je negativnih eksternalij kot čebel okoli medu). Torej mu lahko poveste, da državna izterjava davkov za pokojnino in pa subvencij preloži evro od tistega , ki zasluži 100. 000 eur ( joj , ko bi jih bilo v Slo. res tako veliko!) in ga podari tistemu, ki zasluži 10.000 evrov s čimer z ničemer ne poveča količine dobrin v družbi ( in kot smo ugotovili že prej , tudi ne koristnosti) . Pravzaprav celo zmanjša dobrine, zato ker bogatejši ljudje imajo večji odstotek prihrankov in varčevanja od revnejših- varčevanje je pa ključna komponenta investiranja- investiranje je pa ključna komponenta rasti in ustvarjanja NOVIH dobrin v družbi. Torej država s prerazdeljevanjem zgolj meša zrak ( kjer se nekaj fičnikov oz. kar precej fičnikov porazgubi v žepih tistih , ki prerazdeljujejo- politikov) . Povest mu , da se takšnemu mešanju dreka reče tudi fiskalno mešanje ( za tiste občutljive). In , da ima prerazdeljevanje še nadaljnje implikacije. Namreč s prerazporejanjem denarja od bogatih do revnih se poveča potrošnja dobrin in ne investicijskega kapitala. To pa rezultira v povišanju cen osnovnih življenjskih dobrin. Višje cene osnovnih živ. dobrin pa relativno bolj prizadenejo revnejše kot bogate. In s tem, so revnejši zopet na istem- kratkoročno, dolgoročno pa na slabšem, ker s takim prerazdeljevanjem povprečni in podpovprečni potrošniki dajejo gospodarstvu napačne signale in silijo podjetnike v pretirano vlaganje v potrošne dobrine ( lokali, bari, restavracije, špecerija…)s čimer se zmanjša vlaganje v nove dobrine. Poleg tega bi mu lahko omenili, da revnejšemu denar (čeprav o denarju govori ves čas) pomeni relativno manj kot bogatemu, saj ni pripravljen dvigniti svojih produktivnih zmožnosti in očitno bolj ceni lenarjenje kot pa delo. In potem iz tega sklenete, da je zaslužek zgolj posledica izbire življenjskega sloga, in ga vprašate zakaj bi moral mlad japi subvencionirati starega hipija ali še bolj starega duhovnika?(če je duhovno življenje baje superiorno materialnemu!)

Ob navedbi omenjenih argumentov se mi je posvetilo, da imamo ljudje, ki zagovarjamo svobodo določen strah pred napadalnimi socialisti in kolektivisti vseh strank. Verjetno zato, ker smo manjšina in čutimo družbene pritiske in diskriminacijo. Ironično je , da so ravno kolektivisti  tisti , ki imajo največ za povedati o trpljenju ”marginalnih” skupin- na nas čikaške dečke pa kar pozabljajo  (je to morda zato , ker nas ne marajo niti progresivni levičarji :) ) ? Lahko pa bi levičarji na paradi ponosa protestirali tudi za nas in zahtevali poleg ženskih kvot, gejevskih kvot, lezbičnih kvot, transseksualnih kvot, transspolnih kvot, biseksualnih kvot, triseksualnih kvot v parlamentu kar čikaške kvote! No, kakorkoli strah gor ali dol, zaradi tega ponavadi družba pritisne na neoliberalca , da podleže okovom le te in nekako zagovarja državno pomoč tem in onim. Vendar zakaj? Ostaneta nam še zadnja dva argumenta (vem, veliko jih imamo). Oba argumenta sta argumenta non sequitur- kar pomeni ne sledi oz. ne sledi logično. Namreč to, da je nekdo reven in bolan samo po sebi še nikakor ni vzrok za vsiljeno prerazdeljevanje. Namreč v vsakem stanju ima človek določene potrebe. Ali so moje potrebe po ljubezni zadosten razlog, da mi država priskrbi ljubezen? So moje potrebe zadosten razlog, da imam fiksno pravico da družba zadosti mojim potrebam? Navsezadnje je za lakoto človek odgovoren sam, medtem ko sta za ljubezen potrebna dva- za kar potrebuješ soglasje vsaj še ene osebe medtem , ko za produkcijo dobrin ne potrebuješ nujno ljudi (crusoe materialno preživi na otoku, brez ženske ali moškega pa tudi ljubezni ni). To nas pripelje do razsvetljujočega argumenta , ki ga lahko poimenujemo Tough luck argument. Namreč vse čikaške deklice in dečki bi lahko tista standardna Kaj pa če… vprašanja socialistov samo obrnili na glavo- vprašajte jih analogno,  težkih dokazov proti njim imamo cel kup- recimo:

- Kaj, če parlament sprejme krivičen zakon, in ga ustavno sodišče potrdi ?

- Kaj , če te država vpokliče, da se bojuješ v krivični vojni in umreš krute smrti?

- Kaj , če revna oseba pomoč, ki jo prejema od države porabi za pijačo in igre na srečo?

- Kaj , če država tvojo etničnost proglasi za nacionalni problem in ustavno sodišče to potrdi kot nesporno in ti končaš v koncentracijskem taborišču, ali v peči?

- Kaj , če oseba skozi celo življenje živi skrajno nezdravo, in v času starosti zelo trpi ne glede na to koliko denarja se porabi za njeno zdravljenje?

- Kaj če ti država prepove, da bi delal ? (milijone regulacij po svetu , prepoved priseljevanja- kar je zgolj prepoved dela, prepovedi in regulacije mnogih poklicev…)

- Kaj , če država laže in gre v vojno, a se volilci za to sploh ne zmenijo? ( ZDA)

- Kaj , če v državi milijone evrov izpuhti v neznane ali celo znane žepe, pa se volilci za to ne zmenijo?

- Kaj , če država prepove priseljevanje, da bi ščitila ”domače” delavce(volilce), ki so relativno bogati na račun lačnih in obupanih priseljencev iz katastrofalnih držav, ki zgolj želijo preživeti in se borijo za obstanek?

- Kaj , če država požge 6 milijonv najbolj intelektualno in podjetno sposobnih ljudi v državi, rekoč da so nevarni državi?

- Kaj , če država vzame pridelek ljudem in zaradi lakote pomre 10 milijonov ljudi – ta pridelek pa potem proda na mednarodnem trgu in z izkupičkom nabavi orožje?

- Kaj , če država pobije tebe, ker te proglasi za razrednega sovražnika?

- Kaj , če si celo življenje porabil za varčevanje in poskušal investirati v podjetje, a država reče, da morajo biti delavci udeleženi pri tvojem dobičku?

Dragi bralci in bralke- tako je imamo milijon krat več argumentov proti državi kot jih imajo naši etatisti za to zločinsko tvorbo. Kar je najbolj tragično je to, da se prej omenjeni scenariji dogajajo ves čas- po vsem svetu. In ko bodo kritiki kapitalizma začeli igro Kaj pa če…. vi sedaj dobro veste kako to igro končati. Samozavestno je potrebno pristopiti k stvari in odpreti pandorino skrinjico argumentov. Kaj ni zanimivo, da ljudska pamet in življenjski nasveti staršev vedno pravijo, življenje je težko, sreča je opoteča, človek si srečo ustvarja sam… In ta tough luck argument, ki ga neosocialisti izkoriščajo in strašijo ljudi velja za katerikoli politični sistem na svetu v kateremkoli času in v kateremkoli kraju na Zemlji. Samo povejte mi politični sistem in povem vam 100 primerov Kaj pa če igre. S temi primeri hitro ugotovimo, da pri kapitalizmu ni ničesar inherentno krivičnega ali krutega. Vsi zagovorniki socializma , demokracije, monarhizma, socialdemokracije, nacionalizma, parlamentarizma ali kateregakoli sistema na koncu vedno zavzdihnejo: Življenje je krivično, kaj pa moremo glede tega ! Ali pa rečejo, ko jih pmnemo na slabosti države ”utopije in popolnosti ni nikjer na svetu”.Čemu torej vzrok tako bizarnih predstav, da si ljudje kapitalizem domišljajo kot krut sistem ob enem pa častijo razne vojaške podvige ali junaštvo v borbi in so veliki zagovorniki naborništva in podobno. Zagovarjanje države je verjetno posledica t.i. status quo bias- kjer se ljudje oprijemajo institucij in prepričanj katerih so vajeni. Bizarno vendar tako ugotovimo, da levičarji in neosocialsti per se trpijo za konzervativnimi motnjami. Zagovarjajo državo, ker ljudje psihološko lažje sprejemamo stvari, ki so del družbenega običaja ali navade, ki jo vsi jemljejo kot samoumevno, kljub temu da je škodljiva. Antropologi bi temu rekli prežitek v družbi. Recimo, na tisoče fantov je v Jugoslaviji moralo na obvezno služenje vojaškega roka, kjer bi po potrebi morali tudi umreti za ukaze oficirjev, ki niti ne poznajo njihovega jezika. Ljudje, ki zagovarjajo državo bi rekli,” jah služil je vojsko in umrl- pa kaj potem tudi moj ded in jaz sva”. Ali pa slišimo absurdnosti kot je recimo: ”Vlada lahko podeli samo 10 licenc za igralnice” in ljudje se niti ne sprašujejo čemu- pač tako vzamejo življenje Tough luck argument. Ali pa čakamo mesece in leta v bizarnih čakalnih vrstah javnega zdravstva, dvojno plačujemo privatne zdravnike in zobarje , kljub temu da plačujemo že davke- vendar ljudje, ker trpijo zaradi konzervativnega sindroma status quo bias neumorno branijo ”javno” zdravstvo in pač tolerirajo neučinkovitosti v zdravstvu , saj so navajeni na nelogične puhlice češ ”zdravje je tako pomembno , da zanj potrpimo ne glede na vse!”  Ali, ”zdravje je prepomembno, da bi ga dali trgu” – a hrana pa ni pomembna, čeprav trg ljudem omogoča poplavo hrane in izobilje izdelkov.

Socializem je bil poskus , kjer je bil cilj eliminirati tveganje; ”ukiniti” tveganje v življenju ljudi, narediti stvari zanesljive in predvidljive. Vendar izogibanje realnosti le te ne spremeni, in najbolj se tveganje zmanjša če so ljudje načrtovalci lastnih življenj- ne pa če se usode njihovih življenj porine v roke peščice. Navsezadnje mi ni čisto jasno kako lahko določeni ljudje tako veselo zagovarjajo državo in njeno vsemogočnost- po vseh norostih in grozodejstvih človeške zgodovine, za katere so odgovorne prav države. Kako je lahko človek tako čudaški, da reče; ”Jah države so ves čas delale napake in zločine, in še vedno jih- samo ne naša država, ne država kjer bom jaz premier”.  Ali pa ; ‘’sedaj bo vse drugače kot je bilo, samo zaupaj državi” Takšne ljudi ne zanima kolikokrat je stvar spodletela, ker so altruisti so pripravljeni svet žrtvovati za svoje ideale. Bojmo se idealistov.

Še en ”argument” podajajo socialisti , zelo razširjen je , in prav tako se mi zdi, da je nas svobodnjake pogosto sram ko nas nasilno izzovejo. Pravijo namreč , da neoliberalizem vodi v odtujenost, in  da predpostavljamo , da so posamezniki atomizirani in niso pod vplivom družbe. Tu bom v svoj zagovor na pomoč priklical ekonomista in filozofa Murray Rothbarda- ki bo govoril namesto mene. Sam pa naj še dodam za konec, da je to zelo čuden argument. Kot prvo je zopet non sequitur, kot drugo – kaj ni čudno , da neosocialisti nas označujejo za uničevalce družbe, ko pa ravno mi zagovarjamo svobodno izmenjavo in delitev dela v ekonomiji, kjer je vsakdo specializiran v področju v katerem je najboljši in to vodi v učinkovito proizvodnjo in posledično delitev dobrin po svetu- kar posledično pomeni, da lahko uživamo izdelke in storitve, ki jih je ustvaril nekdo tisoče kilometrov stran. Medtem pa so ravno neosocialisti tisti, ki hočejo postaviti ovire trgovini med ljudmi, pridigajo ekonomsko samozadostnost! in zapiranje države pred svetom in preprečujejo ljudem , da bi svobodno sodelovali med seboj. Mi humanisti Rothbardom na čelu jim sporočamo: Vi se kar zaprite v jamo in imejte tam svojo samozadostno ekonomijo, pojdite stran od grdih nakupovalnih centrov in natrpanega sveta nekam čim dlje od vseh  nas, ki slavimo človeka in dosežke njegove svobode. p.s. pa ne pozabite vzeti vaših hišnih ljubljenčkov Žižka in Hollanda s seboj!

Rothbard vs. the State

YouTube slika preogleda

Dobriii deček

  • Share/Bookmark

Iz leve in desne napad proti znanosti in rojevanje misticizma

Danes živimo v času biopolitke, sodeč po besedah bioetika Jonathana Morena iz njegove knjige The Body Politic: The battle Over Science in America. Moreno zapiše, da je biopolitika nenasilen boj za kontrolo nad resničnimi in izmišljenimi dosežki nove bilogije in novega sveta, ki ga ta simbolizira. Biopolitični in bioetični boji se zadevajo ob vprašanja od rojstva do smrti. Ali naj bodo zarodki testirani genetsko, da bi se lahko starši že v naprej odločili katere sprejeti in kater uničiti? Ali pa uporaba zarodkov za odkrivanje izvornih celic, ki bi se uporabljale za zdravljenje poškodovanih možganov in srca. Kdaj je primerno prenehati zdraviti človeka, ki ne kaže nikakršnih znakov zavedanja? Moreno, ki je svetoval trem predsedniškim svetom in Bill-Melinda Gates Foundationu je zanimiv vodič v javno- politčne bitke okoli umetne reprodukcije, embrijo- izvornih celic, kloniranja , napovedovalne genetike, sintetične bilogije in aplikacije biomedicinske podpore življenju. Trenutna biopolitika, po mnenju Morena sesuva tradicionalne  leve/desne ideološke kategorije. Pravi, da sta se ustvarila dva tabora t.i. ”biokonzervativcev” in ”bioprogresivcev” . Na prvi pogled nenavadna je predvsem aliansa oz. enako razmišljanje moralizirajoče neokonzervativne struje in pa egalitarnih levičarjev , kjer so vsi skeptični in se bojijo novih biotehnologij, ji naj bi škodovale človekovemu dostojanstvu in pa enakosti med ljudmi. Na drugi strani so ”bioprogresivci”, ki nov razvoj toplo pozdravljajo in se nadejajo neskončnih zmožnosti človeštva po izboljševanju življenja in tehnologije, ki veča možnosti in svobodo za vse. Moreno, da jasno vedeti da so ameriški founding fathers izrazito verjeli v razsvetljensko znanost. Moreno začne tako, da trenutne biopolitčne konflikte pokaže v zgodovinskem kontekstu. Noben narod ali država, ki bi kadarkoli obstajala ni v navdahnjenosti svojih ustanoviteljev tako temeljila na zaupanju v znanost kot ZDA. Kot pove, je bil zadnjih 200 let največji produkt ZDA napredek. Vendar se je v novi dobi biopolitike klasičen ameriški pogled na to, da ni nobenega konflikta med tehnološkim, materialnim in moralnim napredkom začel krhati. Poleg tega , da je Moreno eden najbolj prominentnih ameriških bioetikov, je prav tako samo identificiran levičar in član levičarskega think-tanka Center for American Progress. V smislu biopolitike se levičarji radi proslavljajo kot zasčitniki znanosti, medtem ko naj bi se konzervativci predstavljali kot zaščitniki morale. Kot pravi Moreno, je bila zastava ameriškega napredka nošena najprej s strani ameriškega gibanja progresivcev v Republikanski stranki. Progresivci naj bi bili nekakšni pragmatiki, katerih politike so bile vodene po tem kaj deluje, ne ozirajoč se na vsebino idej. Vendar so ti ”pragmatični” eksperti vedno prišli do enakih zaključkov. Prominenten član gibanja progresivcev v začetku 20.st, Herbert Croly je lepo izrazil osrednjo misel ”progresivcev” , ko je rekel, da mora država vedno vstopiti v igro in diskriminirati, in ne zavoljo svobode in posameznika pač pa na račun izenačevanja enakosti in preprostih ljudi. Crolyja ni nikoli prešinilo, da režimi bazirani na enakosti so ravno tisti, ki uničijo in zatrejo svobodno raziskovanje, ki je nujno za znanstveno raziskovanje. Moreno je upravičeno zgrožen nad enim od glavnih ”znanstvenih” pogruntavščin ”progresivcev”, evgeniko. Navede zgodovinarja  Garland Alllena, ki opiše progresivno gibanje ; Evgenika se popolnoma prilega progresivni ideologiji . Evgeniki so bili znanstveno trenirani eksperti , ki so želeli aplicirati racionalne principe za reševanje antisocialnega in problematičnega vedenja , za iskanje vzrokov za le-te. In sicer v slabi dednosti.  Evgeniki so v veri striktne znanosti forsirali zakone, ki so na tisoče ljudi prisilno ”nevtralizirali”, če uporabim politčno korekten pojem. Zanimiva je potem tudi zgodba s slavnim angleškim klasično-liberalnim filozofom Herbertom Spencerjem. O njem boste povsod slišali vse najslabše in najgrše, saj naj bi šlo za človeka, ki je vpeljal darwinistične zakone v družbo. Zakon močnejšega naj bi bila njegova mantra. Vendar na žalost zmote o Spencerju ne izvirajo  iz njegovega pisanja in del, pač pa iz pisanja drugih o njem. Spencerja se je prijel slab sloves zaradi knjige Richarda Hofstadterja , Social Darwinism in American Thought 1860-1915 . Hofstadter je bil izrazit marksist, zato namerno napačne interpretacije ne čudijo. Primerjajmo simpatijo ”rahločutnih” progresivcev, ki so revne in ”neprilagojene” videli kot večno uboge polljudi , katerim lahko pomagamo tako, da jim odrežemo jajca- v dobro družbe seveda, s Spencerjevo obrambo svobode posameznika. Obtožen je bil socialnega darwinizma zato, ker je nasprotoval od vrha do navzdol centralizirani družbi progresivcev in ker je nasprotoval ”pomoči” ”neprilagojenim” . Spencer je v resnici zapisal v Social Statics: ”Seveda, in v kolikor je resnost procesa naravne selekcije olajšana s spontano simpatijo in naklonjenostjo človeka do človeka , je prav da ljudje olajšajo posledice naravne selekcije”. Moreno potegne pravilno lekcijo iz žalostne zgodovine Progresivne evgenike. Pravi, da bi se morali biopolitični igralci, še posebej države, ki posedujejo moč prisile izogibati identificiranju in vsiljevanju določene biološke filozofije, ki bi lahko oškodovala pravice nekaterih članov družbe. Ostali moderni progresivci se očitno niso naučili te lekcije. V svojem pisanju nemalokrat grajajo in udrihajo čez tehnologije in genetiko, saj bi si jih bogati lahko privoščili prej kot povprečneži, in tako naj bi tehnologija ogrožala enakost v družbi in spodbujala stratificiranost. T.i. stranke znanosti so konec koncev nič drugega kot naše stare stranke enakosti, ki jim je prav malo mar za višanje blagostanja družbe, pač pa je njihova glavna preokupacija enakost. Kjer pa Morenova knjiga resnično zares zasije v polnem sijaju je pa v poglavjih, ko opisuje  vir in korenine neokonzervativnega gibanja v ameriki in njihovega nasprotovanja biotehnološkemu razvoju. Pove, da so Irving Kristol in ostali ”očetje” idej, ki so postale znane kot neokonzervativizem bili marksisti, ki so se odmaknili od utopičnih marksističnih predstav. Kot pravi: ”Neokonzervativec je zaskrbljen nad alienacijo in komodifikacijo-potrošništvom, ki ju smatra kot produkta tehnologije . Njegov svetovni nazor je mešanica Marksizma in filozofije Martina Heideggerja.” Bioetik Leon Kass, nekdanju Bushev predsednik sveta za bioetiko , je prav tako izrazil ogorčenje nad razvojem v biomedicinski tehnologiji, ki bi omogočil ljudem, da imajo ”večno mlada” telesa in ‘’srečne” duše. Za Kassa in ostale ”neokonzervativne” mislece, sta smrt in trpljenje ključni komponenti življenja in smisla v njem. Torej trpljenje in težavnost življenja in končnost bitij sta tista, ki življenje osmišljata. In napredki znanosti in biotehnologije umikajo neizogibnost umiranja , s čimer tvegajo človeško dostojanstvo. Moreno natančno opiše, da so ”neokoni”zaskrbljeni glede nevarnosti tehnologije pri čemer ne podajo nobenega kriterija za razlikovanje med destruktivnimi tehnologijami in tistimi, ki naj bi ogrožale človeško dostojanstvo. Ne smemo pozabiti, da so takšni skeptični pogledi na človeka temeljni v Marksistično/Heideggerjanski filozofiji. In kar je še bolj pomembno , temeljni filozofski postulati neokonzervativizma so prav tako osnoven del levičarske kritike potrošništva in jih vedno lahko najdemo med deli levih ekonomistov kot je J.K.Gailbraith. Skeptičnost do svobodne izbire ljudi je tu očitna. Moreno prav tako navede, da se neokoni bojijo posledic biotehnologije na enakost človeštva. S tem, da marksistično misel o neenakosti v premoženju nadgradijo z zaskrbljenostjo nad neenakostjo v telesih! Recimo prominenten neokonzervativni politični analitik Francis Fukuyama je v svojem delu iz leta 2002, Our Posthuman Future: Consequences of Biotechnology Revolution izrazil da; ”Politična enakost , ki je prvič vzklila v Deklaraciji o neodvisnosti leži na empiričnem dejstvu o naravni enakosti človeštva.” Kar nam to jasno pove, je da neokoni pravzaprav razvijejo in modernizirajo Marksistično-Heideggerjansko filozofijo do logičnih zaključkov- torej razvoj, ki izhaja iz svobode ne rezultira le v neenakosti v premoženju, pač pa v neenakosti v genetski in biološki sposobnosti ljudi. Ta zaskrbljenost glede človeške enakosti je temelj za na prvi pogled čudaško alianso neokonzervativizma z levičarskimi kritiki biotehnološkega razvoja in potrošništva. Namreč glavno jedro skepticizma levičarjev nad biotehnologijo je v tem, da bi lahko dovoljevalo , da neenakost ne bo zgolj pojav v premoženju, pač pa bo zapisana v človeške gene. Ti progresivni biokonzervativci (biokonzervativci zato, ker vidijo človeško telo kot fiksno, ohranjanje človeškega telesa)  se najbolj bojijo, da bi bogati in premožni uporabili tehnologijo, še posebej biotehnologijo  za premoč in nadvlado nad šibkimi- ki si te tehnologije ne morejo privoščiti.  V temeljih levičarske misli je človekovo dostojanstvo namreč odvisno od človeške enakosti. Torej brez enakosti, ni dostojanstva. In tu se vidi, da so stranke ”naprednih” , ”progresivnih” dejansko nič drugega kot reakcionarne stranke enakosti, ki znanost prezirajo- razen če je slična njihovim egalitarnim pogledom. Levičarski biokoni verjamejo , da je zaščita človeškega dostojansktva t.j. enakosti , zahteva da revni in bogati ostanejo enako pohabljeni, bolni in – mrtvi (kot nakazuje mrtvaški ples v Hrastovljah). Enakost je političen in ne biološki koncept, kot pravilno ugotavlja Moreno. Fukuyama se moti ko vztraja na tem , da enakost leži na bioloških dejstvih. Ideja politične enakosti je vzniknila iz razsvetljenskega vztrajanja , da ker nihče nima univerzalnega dostopa do absolutne resnice, nihče nima moralne pravice, da vsili svoje vrednote in prepričanja drugim. Navsezadnje ni nič nenavadnega pričakovati, da bo biotehnološki razvoj še nadalje krepil človeško dostojanstvo z lajšanjem in ne povečanjem človekovega fizičnega trpljenja in intelektualnih neenakosti. Na primer, raziskovalci trenutno delajo nove raziskave za biofarmacevtske intervencije za krepitev inteligence, fizičnih zmogljivosti in ustavljanje staranja – ugodja , ki bi bile lahko uporabljene za vsakogar. Kasneje v tem stoletjum ko bo varen genetski inženiring postal mogoč bodo starši lahko dali svojim otrokom koristnejše gene za izboljšavo zdravja in inteligence, ki jih drugi otroci dobijo naravno. Na koncu svojega pregleda biopolitičnih nesoglasij Moreno predlaga, da pustimo zgodovini da potegne svojo roko. Pravi , da nas naše preokupacije z genetiko in izvornimi celicami  lahko zavedejo in preusmerijo iz področij, kjer bi bilo lahko več naše pozornosti; Nevroznanost. Zahvaljujoč konvergenci nanotehnologije in informatike bo morda lahko človeška zavest vnešena v stroje.  Motivacijska ideja biopolitike  je bila strah pred biologijo brez človeštva, pravi Moreno. ”Vendar velja obratno, človeštvo brez biologije , je tisto kar nas bi moralo skrbeti. Moreno opaža, da se biokonzervativni strahovi, levi in desni praktično ne morejo razrešiti. In na koncu dodaja; ”Liberalno demokratska družba se nima ničesar za bati , in mnogo koristi s spodbujanjem znanstvenega odnosa”. Če ideja napredka še vedno kaj pomeni, bi se morala premikati v smeri, ki omogoča vedno več ljudem da zasijejo.

VIRI:      1. http://reason.com/archives/2012/02/17/bioconservatives-vs-bioprogressives

2.       http://mises.org/daily/4779

dobri dečkooo

  • Share/Bookmark

ŠOLE KLASIČNEGA LIBERALIZMA

1. INTRODUCTION

YouTube slika preogleda

2. ČIKAŠKA ŠOLA

YouTube slika preogleda

3. PUBLIC CHOISE

YouTube slika preogleda

4. AVSTRIJSKA ŠOLA

YouTube slika preogleda

5. NARAVNO PRAVO – NARAVNE PRAVICE

YouTube slika preogleda

6. ANARHO – KAPITALIZEM

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

KAJ JE KLASIČNI LIBERALIZEM

10 PRINCIPOV NA KATERIH STOJI KLASIČNI LIBERALIZEM

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

FILOZOFIJA SVOBODE VS. UZAKONJENO PLENJENJE

Celostna predstavitev filozofije svobode v nekaj minutah. Argumenti za: privatno lastnino, svobodno izbiro, svobodno zborovanje, svobodno izbiro poklica… Argumenti proti: suženjstvu, prisilnem kolektivizmu…

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Kaj ima vlada skupnega z mafijo. Kaj je uzakonjeno plenjenje.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

MISREPRESENTING ADAM SMITH

I have recently been told twice, once in conversation and once online, that Adam Smith favored progressive taxation—on the second occasion at least, that he favored a progressive income tax. One passage from The Wealth of Nations was offered in support of the claim by both people, some additional ones by the online claimant. The passage:

The subjects of every state ought to contribute towards the support of the government, as nearly as possible, in proportion to their respective abilities; that is, in proportion to the revenue which they respectively enjoy under the protection of the state.

Taxation in proportion to revenue isn’t progressive taxation, it’s proportional taxation—in modern terminology, a flat tax. The quote not only isn’t evidence for the claim, it’s evidence against it—important evidence, since it is the first of the maxims of taxation with which Smith introduces his discussion of possible taxes.
Not only is Smith not endorsing a progressive income tax, he isn’t endorsing any sort of income tax. Reading further into the passage, he successively rejects taxes on income from capital, taxes on wages, and taxes on the income of professionals. The only income he approves of taxing is the income of government officials. What he is arguing for is a system of taxation whose effect is proportional to income, not a tax on income.
The online claimant offered a number of other quotes which he thought provided evidence that Smith was in favor of progressive taxation. One of them was actually evidence, not that he favored it, but that he regarded a tax that fell more than proportionally on the rich as tolerable–”not very unreasonable.”
But the most interesting one was the following:

It must always be remembered, however, that it is the luxuries, and not the necessary expense of the inferior ranks of people, that ought ever to be taxed.

This was offered as evidence that Smith wanted to tax the luxuries of the rich rather than the necessities of the poor. It was offered in the same words, with the same interpretation, on a Daily Kos web page I found which was making the same argument and using the same quotes.
Here is the full paragraph whose first sentence is being (mis)quoted.

It must always be remembered, however, that it is the luxurious and not the necessary expense of the inferior ranks of people that ought ever to be taxed. The final payment of any tax upon their necessary expense would fall altogether upon the superior ranks of people; upon the smaller portion of the annual produce, and not upon the greater. Such a tax must in all cases either raise the wages of labour, or lessen the demand for it. It could not raise the wages of labour without throwing the final payment of the tax upon the superior ranks of people. It could not lessen the demand for labour without lessening the annual produce of the land and labour of the country, the fund from which all taxes must be finally paid. Whatever might be the state to which a tax of this kind reduced the demand for labour, it must always raise wages higher than they otherwise would be in that state, and the final payment of this enhancement of wages must in all cases fall upon the superior ranks of people.

Note, first, that the first sentence is talking about “the luxurious and not the necessary expense of the inferior ranks of people.” Smith is arguing, not for taxing the luxuries of the rich, but the luxuries of the poor. Changing that to “the luxuries, and not the necessary expense of the inferior ranks of people” makes it possible to misread it as “the luxuries of the rich, and not …  .”
That misreading is impossible if you read the rest of the paragraph. Smith’s argument is that a tax on the necessities of the poor will raise wages, hence be paid by the rich, and that one should therefor tax the luxuries of the poor instead. Not only is he not arguing for taxing the rich, he is arguing against taxing the rich.
There is another very popular misreading of Smith which was not made by either of the people I was arguing with, but does show up on the Daily Kos web page and in a variety of other places—the claim that Smith supported public schooling. The web page quotes (from another web page):

For a very small expence the public can facilitate, can encourage, and can even impose upon almost the whole body of the people the necessity of acquiring those most essential parts of education.

Smith has a long discussion of possible ways of organizing and funding education, in the course of which he argues both for and against a variety of alternatives, so it is easy enough to select out a passage which appears to be for government provision, such as this one. For an example on the other side:

“Those parts of education, it is to be observed, for the teaching of which there are no public institutions, are generally the best taught.”

His final summary statement on the subject, however, is:

The expense of the institutions for education and religious instruction is likewise, no doubt, beneficial to the whole society, and may, therefore, without injustice, be defrayed by the general contribution of the whole society. This expense, however, might perhaps with equal propriety, and even with some advantage, be defrayed altogether by those who receive the immediate benefit of such education and instruction, or by the voluntary contribution of those who think they have occasion for either the one or the other.

Or in other words, some public funding of schooling is not unjust, but an entirely private system is also not unjust and might even be preferable.
It’s also worth noting that the public involvement he is considering is much less than what we take for granted. Thus he writes, immediately after the sentence that the web page quotes:

The public can facilitate this acquisition by establishing in every parish or district a little school, where children may be taught for a reward so moderate that even a common labourer may afford it; the master being partly, but not wholly, paid by the public, because, if he was wholly, or even principally, paid by it, he would soon learn to neglect his business.

Not, I think, an opinion that supporters of our public school system would be willing to endorse.
I find it amusing that the Daily Kos piece starts out with:
“Conservatives love to quote Adam Smith, the Father of Capitalism. But I doubt that many of them have actually read his works.”

The author of that also likes to quote Smith—and also has not read his works.

Googling around, I find about the same number of hits for the two versions of the first sentence of the paragraph I quoted: “luxuries,” and “luxuriant”. Not all of the former sort are from webbed quotes–some are from webbed texts of the book. That suggests that it may be different in different editions. Checking various sources, the third, fifth, and sixth editions all have “luxuriant.” The fifth was the last edition published in Smith’s liftetime, the third apparently the edition in which errors in the first and second got corrected; those two seem to be the basis for most modern editions.

I haven’t yet located a source for the text of the first edition—it’s possible that “luxuries” is a mistake there. Or that it was added by some editor or printer in some later edition.

If so, the version I object to is not a deliberate misquote. But reading the rest of the paragraph makes it clear that it cannot be interpreted as arguing for a tax on the luxuries of the rich.

“It is not very unreasonable that the rich should contribute to the public expense, not only in proportion to their revenue, but something more than in that proportion”

In it’s full context, it is clear he was speaking of Georgist-style taxation on rent, not a progressive income tax. Here is the full quote:

“The necessaries of life occasion the great expense of the poor. They find it difficult to get food, and the greater part of their little revenue is spent in getting it. The luxuries and vanities of life occasion the principal expense of the rich, and a magnificent house embellishes and sets off to the best advantage all the other luxuries and vanities which they possess. A tax upon house-rents, therefore, would in general fall heaviest upon the rich; and in this sort of inequality there would not, perhaps, be anything very unreasonable. It is not very unreasonable that the rich should contribute to the public expense, not only in proportion to their revenue, but something more than in that proportion”

Članek je napisal David Friedman. Čikaški dečki ga posvečamo vsem ”pametnjakovičem”.

Lp. Lucky Luciano.

  • Share/Bookmark

ANGLOSAŠKA vs. FRANCOSKA FILOZOFIJA

Spoštovani bralci, vrjetno ste se vprašali, kaj za boga, je narobe s pisci bloga Čikaški dečki. Kdo jim je opral te gnile možgane, da se podajajo v tak ekstremizem in vulgarizacijo družbe, da brezkompromisno pri analizi družbenih odnosov, uporabljajo teorijo racionalne izbire, ta ostudni derivat neoklasičnega ekonomskega modela.

Spoštovani bralci, nismo ekstremisti in naše pisanje ni posledica zlorab v otroških letih. Prav tako nas niso zlorabljali ne pri verouku, ne v glasbeni šoli in ne v osnovni šoli (k tabornikom nismo hodili). Ceteris paribus, kaj je s temi dečki potem narobe, da odrekajo delavnemu ljudstvu upokojitev pri rosnih šestdesetih letih, da so proti interesnim združenjem, javnemu zdravstvu, obdavčitvi nezdrave hrane in visokim davkom.

Spoštovani bralci, za razliko od vas smo mentalno preživeli sekundarno socializacijo, to ostudno mučenje s francosko filozofijo, ki se dogaja v slovenskem javnem šolstvu. Šola v Sloveniji je ideološki aparat države, katerega namen je zastrupljanje množic s altruističnimi vrednotami. Induktrinacija se odvija predusem pri predmetu Slovenščina, kjer je vsak posameznik seznanjen z biseri slovenske literature in kasneje z biseri svetovne. Presenetljivo tu po letu 1600, ko v ospredje literature pride konflikt posameznik država ni anglosaških avtorjev. Seveda pa mrgoli francoske in nemške romantike in realizma, teh idejnih temeljev totalitarizmov. Če se smatraste za mojstre književnosti mi prosim naštejte vsaj tri najbolj brane ameriške avtorje, ceteris paribus ste ničle v znanju svetovne književnosti.

Vrnimo se k bistvu. Kakšna je razlika med francosko in anglosaško filozofijo?

Anglosaška filozofija v ospredje postavlja svobodo. Subjekt A je svoboden, ko subjekt B nad njim ne izvršuje nobenega pritiska. Človek je svoboden, ko nanj ne vpliva nobena prisila s strani drugega. (človeka ali družbe) Ta koncept svobode imenujemo strokovno, koncept negativne svobode, saj definicija temelji na odsotnosti (negativno) prisile. Velikani anglosaške filozofije so Hobbes, Locke, Hume in Adam Smith.

Glavna ideja anglosaške filozofije je: ” človekova narava je nepopolna – človek ni ne slab ne dober, zato je potrebno vspostaviti potrebne institucije, da bomo preprečili nepredvidljivo ravnanje človeka” Posledično je povdarek na političnem sistemu, ki preprečuje monopoliziranje oblasti. Tako se je v ZDA razvil predsedniški sistem in delitev oblasti na tri veje, ki omogoča medsebojni nadzor. Tako lahko kongres in ustavno sodišče odstranita predsednika, če krši ustavo ali zakone. Za anglosaško filozofijo velja vsesplošna skepsa do oblasti.

Francoska filozofija v ospredje postavlja enakost in družbo. Glavni problem v nadaljnem razvoju človeštva vidi v institucijah in vodilnih ljudeh. Rousseau: ” Človek je po naravi svoboden, a je povsot v okovih (inštitucije, tradicije)” Potrebno je samo postaviti prave ljudi na prava mesta in družba bo delovala. (Znane ideje iz Slovenske predvolilne kampanije) Absurdnost navedene trditve, se je pokazala med francosko revolucijo, ko so vodstvo za vodstvom giljotinirali, ker ni izpolnilo pričakovanj. Nobeden pa se ni vprašal, ali je kaj narobe s političnim sistemom.

Francoska filozofija ima izprijeno razumevanje svobode. Človek po francoski filozofski predstavi ne more biti nikoli svoboden, saj je omejen z družbeno konstruiranimi omejitvami. Višek te bizarne tradicije so razni Lakanovci, ki trdijo da bo človek svoboden, ko bo premagal omejujočo zavest in bo lahko letel.

Natančne ločnice in posledice omenjenega problema si lahko preberete v knjigi A Conflict of Visions, ali ogledate video:

YouTube slika preogleda

Lucky Luciano

Dobro strnjene glavne ločnice med obema  vizijama, a bom dodal še nekaj misli. Res je, ideje francoskih razsvetljencev so se prvič udejanile v znameniti francoski revoluciji, medtem ko ameriška revolucija izvira iz anglosaške tradicije. Lahko ju razdelimo tudi po vzorcu: vizija omejene človeške narave vs. vizija neomejenega človeka. Prva vizija vidi svet in življenje kot tragičen prostor, poln težkih kompromisov in težko uresničljivih želja. Kompromisi oz. trade off-i so sestaven del življenja. Če nekaj kupiš, imaš manj na razpolago za druge stvari. Če trdo garaš za kariero nogometaša, zapravljaš čas in trud za svoje cilje, za katere upaš, da se ti bodo nekoč obrestovali. Zato si primoran izbirati kar je mogoče racionalno oz. tehtno in preudarno, saj se trudiš iztisniti čim več od svojega življenja. Edmund Burke je to lepo nakazal, ko je rekel: ”Proti silam narave ne zmoremo ničesar, a se moramo truditi doseči kar se da dobre rezultate”. Človekovo sočustvovanje in razumevanje drugih soljudi je prav tako omejeno in možno zgolj do neke mere. Človek ni zmožen imeti do vseh enakih čustev, spoštovanja in razumevanja. Iz te omejenosti človeških zmožnosti izhaja tudi zavračanje kolektivizma in preferiranje individualizma. Individualizem seveda ne pomeni sebičnosti ali samotnega življenja v puščavi, kot si bizarno predstavljajo razni ”poznavalci” pač pa individualizem sledi ravno iz kompleksnosti človeške narave in narave same. Človek namreč zelo težko popolno planira in načrtuje svoje lastno življenje, kaj šele da bi bil sposoben upravljati z drugimi, bolje od njih samih. Prav tako se je primoran učiti preko svojih napak in preizkušanja. T.i. tragična vizija ljudi med seboj vidi zelo podobne , kar se tiče sposobnosti in talentov. Seveda je vsak posameznik drugačen, a talenti in sposobnosti so med ljudmi  zelo enakomerno razporejeni. Nihče ni odličen v vsem. Zatorej nekega filozofa, ki obvlada 13 jezikov in je zelo sofisticiran ne vidi, kot boljšega ali pretirano bolj veščega od preprostega avtomehanika. Vsakdo je namreč talentiran v nečem, in v tem lahko zelo izpopolnjen- a zato njegovo znanje in izkušnje močno šepajo drugje. Zato je skeptična do močne oblasti in velike države in sposobnost redkih izbrancev, da usmerjajo večino. Doseganje perfekcije in ultimativne pravičnosti za vse vidi kot nemogoč cilj; ”Kot pes , ki lovi svoj rep, bolj kot se trudi , bolj je upehan in dlje od cilja.”( Adam Smith) . Človek je prav tako po naravi zelo malo spremenljiv. Med ljudmi živečimi v barbarskih časih, ali ljudmi živečimi danes ne vidi nekih bistvenih razlik. Razlike vidi v kulturi in znanju, ki so ga ljudje z napakami(krvjo, znojem in trudom) akumulirali v določenem času. Zato zelo ceni in spoštuje tradicijo in navade, saj je v tem akumulirano znanje preteklih generacij, ki so dale življenje že skozi. Barbarstvo in razsulo torej ni nekaj, kar je človeštvo že prestalo, pač pa večna grožnja družbi, zato je potrebno civilizacijske norme in kulturo ohranjevati in ceniti. Zatorej je civilizacija, kot bi rekel Smith: ”Tanka plast, ki prekriva vulkan pod njo, ki vedno grozi da bo izbruhnil.” Kultura in civilizacijske norme so torej ključne za obstanek in vzgojo človeka. In le dobro razvita civilizacija lahko človeka usmeri in oblikuje v posameznika, kjer imajo človekove  lastnosti (sebičnost, brezbrižnost) lahko tudi družbeno koristne rezultate.

Nasprotna vizija izhajajoča iz francoske razvestljenske misli pa v popolnem nasprotju vidi kulturo, navade in običaje kot ključne ovire, da bi človek dosegel perfekcijo in popolnost. Ne išče napak v sistemu države, pač pa v strukturi družbe. Družbene institucije kot so družina, okolje, jezik, nacionalnost, običaji… po njihovo človeka zasužnjujejo. Vse tragedije in žalosti človeškega obstoja pripisuje prav družbenim normam in navadam, saj le te omejujejo človeški potencial. Človeka delajo slabega, ne njegove lastne in naravne omejitve, pač pa tekmovanje z drugimi soljudmi. Človek je torej po naravi dober, samo kultura ga pokvari. Vse probleme in nesoglasja bi bilo mogoče rešiti vzajemno in v duhu ”tovarištva”. Med ljudmi vidi zelo veliko razlike v naprednosti in razvoju zavesti. Zato bolj preferira ljudi, ki so poglobljeni v razmišljanje o družbi in obstoju človeka, intelektualce, saj naj bi bila v njih zbrana zavest družbe. Tiranijo filozofov vidi kot nekaj nujnega, saj bo le tako mogoč tudi napredek vseh ostalih- ki v nasprotju z njimi ne razvijajo svoje zavesti in proučujejo družbe pač pa so vpeti v spone vsakdanjega življenja. Condorcet piše; ”Tiste, ki bi se upirali naprednim idejam in tokovom, bi morali ravnati z njimi kot z živino”. Ko bi uspešna in nenadna družbena transformacija ljudem odvrgla okove in spone preteklosti, bi le ti lahko polno zadihali. Po tej viziji so ljudje zmožni čutiti potrebe in želje vseh soljudi. Svoboden bo človek takrat, ko bo lahko uresničil vse svoje želje. Seveda  ni treba biti genij za ugotovitev, da so ideje francoskih razsvetljencev popoln humus za gojenje totalitarnih idej. Nacionalni socializem in vse pojavne oblike socializma in komunizma se primarno napajajo prav iz tega korita. In močno se strinjam prav tako s trditvijo, da so evropske literarne kreature(večinoma kontinentalne tradicije), baje nekakšni velikani evropske misli 19. in 20.st. posredno krivi za vzgajanje romantičnih idej in antiliberalnih čustev ljudi- bolj kot navadne ljudi pa so navdušili bodoče totalitarne manijake in klavce. Njihove ideje svetobolja in pesimizma so realnost popačile do te mere, da karkoli se zgodi ne more biti slabše kot je.

Zanimivo je kako sta ti dve viziji različni tudi pri poklicih, ki jih ljudje opravljajo. V bolj empiričnih vodah, kjer je človek soočen z rezultati svojega dela, kjer mora uporabljati zdrav razum in je prisiljen kalkulirati svoje odločitve prevladujejo ljudje, ki imajo bolj ”anglosaški” pogled na svet. Ekonomija je vzorčen primer vede, ki vsaj v osnovi močno pripada anglosaški tradiciji. Kompromisi in različne preference mnogih ljudi so zanjo ključni. Svoboda ljudi, da zasledujejo svoje cilje- a s spoštovanjem svobode drugih, je srce te filozofije. Zato ni čudno, da so anglosaške dežele, dežele kapitalizma, razvoja in uspeha, dežele kjer so  masturbirali na Lenine in Marxe pa zemeljski pekel, v primerjavi s katerim zloglasni srednji vek izgleda kot Grimmova pravljica. Zato pri poklicih kot so podjetništvo, raziskovanje in merjenje narave, in vsakdanji poklici ljudi, kjer sta potrebna tekmovalnost in doseganje standardov potrošnika ne boste našli veliko ”romantikov” in zasanjanih čudakov. Zato imajo ljudje, ki ne nastopajo na trgu pogosto zelo drugačne poglede. V bolj umetniških poklicih, predvsem glasbi, kompoziranju, humanistiki boste našli ljudi, ki se navdušujejo nad raznimi Žižeki in egalitarnostjo. Glasbenik ”prodaja” in ustvarja iz lastne prizadetosti, razočaranja nad ljudmi in svetom. Prodaja ideje, čustva in predvsem želje- ne pa realnih, otipljivih produktov. Ta odsotnost merjenja in preizkušanja v teh poklicih ustvarja pri njih popolnoma drugačen odnos do človeka. Seveda iz tega ne sledi, da je t.i. vizija neomejenga človeka oz. ”romantična” predstava sveta nujno slaba. Če imajo ljudje svobodo, seveda ne moremo pričakovati enoličnosti. Različnost idej seveda pomeni tekmovalnost, in ta rezultira v izboljševanju in dela svet za bolj zanimiv kraj kot bi bil sicer. Moje mnenje je, da ni nihče 100% pripadajoč eni ali drugi viziji. Človek, pa naj bo še tako samoomejujoč konzervativec ali razpuščen hipi ne more imeti popolnoma koherentne misli in predstave, kjer bi se glede vseh vprašanj ali dogodkov opredelil popolnoma v skladu s ‘’svojo” doktrino. Zatorej človek vedno niha med stvarnostjo in željami, idejami. Ker je kompromisov v življenju polno, in smo ljudje glede mnogih stvari nemočni seveda vsakdo kdaj čuti željo po drugačnem svetu in jazu. Ponavadi so se te želje manifestirale ravno v umetnosti, glasbi in v pravljicah. Nevarnost je, ko človek več ne loči med to dvojnostjo, ki je v njem. Ko se človekove želje po perfekciji pretvorijo v navidez resne politične ideje. Če zraven dodamo še razne ”intelektualce” od Marxov do Lacanov, ki te neumnosti s sofisticiranim jezikom mojtrsko preoblečejo v resne ideologije, potem dobimo recept katerega sestavine  so jeza, kaos, nestrpnost in iz česar se skuha samo še totalitarizem.  Francoska razsvetljenska misel je dosegla le to, da je ljudem ponudila enostavne rešitve za zahtevne cilje in za izpopolnitev potreb. Za dejanja kraje premoženja, ubijanja in sesuvanja družbe je ponudila solidarnost, enakost, pravičnost in novo življenje. Po več kot 200 letih lahko seveda pogledamo in ocenimo dosežke teh idej, saj so bile in so še vedno (v večji ali manjši meri tudi v t.i. socialnih državah) preizkušane marsikje po svetu. Lahko se vprašamo o absurdnostih idej njihovih protagonistov in o zasledovanju teh ciljev. Če bi bili uspešni, potem danes sploh ne bi več obstajale alternative tem  idejam, saj za le te ne bi bilo potreb. Mirno lahko ocenimo stroške in koristi. Želeli so narediti lepši svet, a kjerkoli so kolovratili po svetu so naredili bedo. Novega človeka po 200letih še vedno ni od nikoder. Edine zares izjemne dosežke naše civilizacije lahko pripišemo svobodnemu podjetništvu, znanosti, kapitalizmu- zelo preprosto, gospodarski rasti. Morda so pozitivni učinki teh ekstremistov in revolucionarjev zgolj posredni, saj predstavljajo večno grožnjo razvoju in obstanku naše zahodne, na razumu in vrlinah temelječi družbi in nas krepijo v zavedanju, da je to dragulj ki ga je  potrebno ceniti in varovati- pred njimi.

Dobri dečko

  • Share/Bookmark