Alica v levičarski deželi: Mit o varčevanju

Mnogo fascinantnih ljudi nas vsakodnevno po radijih in televizijah bombardira z grozljivo besedo: Varčevanje! Evropa varčuje, Slovenija varčuje, Janša varčuje, Pahor varčuje , Tuerk nevarčuje…. Ti zanimivi ljudje med katerimi je večina novinarjev , ”kulturnikov” in ”umetnikov” pač zgolj opravljajo svoje delo, delo, ki jim daje kruh in mleko- zabavljanje ljudi. Vendar mi moramo biti pa resni, zato poglejmo, kako resnično izgleda tole evropsko varčevanje.

Hm, odpuščanje v javnem sektorju naj bi še nadalje zmanjšalo porabo, zmanjšanje izdatkov za superproduktivne in nepogrešljive univerze pa naj bi bilo že skoraj kot armagedon.

Ali v Evropi resnično vlada varčevalna mrzlica? Cinik bi celotnemu orkestru neosocialistov rekel, da je varčen tisti, ki porabi manj kot zasluži. In potem bi isti cinik ta orkester nadležnih težakov, ki niso uspeli 1krat povedati karkoli razumljivega gledalcem, lepo vprašal katera država v Evropi porabi manj kot ”zasluži” ? Če mu lahko armada nergačev našteje te države, ki so tako varčne. Vprašal bi jih preprosto torej, katero državo lahko okličemo kot…. varčno.

Noh, ja… dejstva so kruta. In dejstvo je, da v EU ni niti ene države, ki bi bila varčna država. Čisto vse zapravijo veliko več od svojih zmožnosti.

Graf 1. prikazuje delež proračunskega primanjkljaja glede na BDP, za vsako leto posebej. Leto 2012 ne kaže realne slike, pač pa pobožne želje držav. Vidimo, da je Grčija leta 2009 na vrhuncu ”varčevanja” bila v 16% primanjkljaju glede na BDP.

Graf 2. prikazuje absoluten primanjkljaj evrskih držav. Številke so v milijardah evrov. Torej Grčija je imela leta 2011 v supervarčevalnem obdobju, ko so neosocialisti zganjali revolucijo in skakali po akropoli- 20 milijard primanjkljaja. Torej porabila je 20 milijard evrov več, kot jih je v proračunu. In to samo v letu 2011. Objektiven in izobraževalen časnik MLADINA temu pravi… šok terapija.

Graf 3. prikazuje razmerje med porabo in prihodki v proračun. Torej koliko v odstotkih je več porabe od prihodkov. Španija je bila v letu 2011 zelo pridna. Tako zelo, da je porabila celo več kot leto poprej, kar se vidi tudi v prejšnjem grafu, ki prikazuje absolutne številke v milijardah.

Komedijanti po televizijah nam govorijo, da je ta neverjetna blodnja po varčevanju povzročila še večjo krizo. Hm, zanimivo Španija je v enem težjih položajev, pa ne kaže ravno obraza strica Skopušnika. Kaže pa obraz strica Johna Maynarda Keynesa.

Jah , pravzaprav je ravno varčevanje – resnično varčevanje, ne obsesivno mlatenje te besede, tisto kar bo EU popeljalo iz krize. Drugega izhoda ni. Zmanjšanje trošenja države ne bo povzročilo padca povpraševanja. Povzročilo bo padec povpraševanja v panogah po katerih bi javni uslužbenci povpraševali- torej lokali in restavracije, supermarketi, potovanja… Vendar pa bodo ta sredstva na voljo ekonomiji. Na voljo bodo strani produkcije, da odpira nova delovna mesta. In več odprtih delovnih mest zaradi sprostitve dodatnih ljudi iz javne uprave bo pomenilo padec plač, kar bi pomenilo dodaten zagon za zaposlovanje in preusmerjanje novih ljudi, ki so prej zapravljali življenje v sobanah ministrstev v panoge, ki so produktivne in prinašajo resničen dohodek. Resničen dohodek, in ne fikcijske številke na računih, ki govorijo, koliko plače ima kakšen v javnem sektorju. Plače, ki so v resnici nič drugega kot potrošnja dobrin, namesto , da bi bila ta sredstva z manjšimi davki na voljo ljudem, ki želijo odpirati delovna mesta- pa tega ne morejo, ker država to raje vloži v super poslovno idejo: meče denar zaposlenim v javni upravi, rekoč da bodo …. Trošili. Kako čudaško. Kot, da bi nekdo prišel do vas, vam pobral nekaj denarja in rekel, da ga bo potrošil, nič skrbeti sinko moj, saj bom trošil in to bo posledično tudi dobro zate.

Supervarčna Slovenia

1.Delež zadolženosti glede na BDP. Od 2009 do 2010 se je delež trošenja kot delež BDP povečal za enkrat. Zanimivo, kriza je pa večja in ne manjša , kljub večjemu trošenju. Ah, kaj moremo, samo ta prave svetovalce bi morali imeti, pa bi bila rast magična


2. prikaz:  Od leta 2008 so šle milijarde strmo gor. Trend rasti zadolževanja je rekordno visok med državami EU. Vendar kaj nas bi pa skrbelo, saj imamo vendar Ljubljansko, Mariborsko in celo Primorsko univerzo ! Vsi ti doktorji pa pravijo, da je Slovenija v krasnem položaju in, da so si krizo samo izmislili američani. Pravijo, da je vse samo v glavah. Jaz jim pa pravim, da nimajo nič v glavah. Stvar je tako resna, da človek potrebuje doktorat, da tega ne razume.

3. graf :Zgodovina našega zadolževanja. Uf kako nesramno govorim, skrajno politično nekorektno. Da ne bom koga užalil se moram popraviti. To je vendarle prikaz našega izjemnega varčevanja.

4. graf: Zgodovina našega varčevanja v milijonih evrov

Sedaj pa pozabite na vse laži in pretveze, ki sem jih zgoraj naložil. Krize ni, vse je v glavah in poneumljanju s takšnimi lažnimi informacijami, ki jih širijo zionistični mediji kot je naš. Vse, se da rešiti, vendar ne tako kot pravijo vulgarni ljudje, ki se ukvarjajo z ekonomijo. Potrebna je dobra volja in pozitivne vibracijee pa bo šlo vse skoz. Še več metanja denarja v univerze, ker te nas bodo popeljale iz krize (leonidas bi se zopet vprašal, kako to da smo sploh v krizi ko pa imamo toliko študentov in diplomirancev-psst morda je to del problema). Vzemimo si čas, saj ga imamo na pretek. Poglejte , kje je Grčija- mi partizani, mi borci, mi garači- premagali smo fašiste in premagali bomo tudi to imperialistično iluzijo o krizi, ki so jo skreirali na Čikagu, zato  da uničijo socialno državo.

Ah sprostimo se malo borci moji ! Poglejmo si kakšno risanko. YouTube slika preogleda

p.s. Če vidite kakšnega od profesorjev iz ekonomske fakultete ga povprašajte, s kakšnimi učnimi navadami je prišel do doktorata. Ali je garal kot živina, ali je morda 3 dni pred izpitom govoril, da se še nihče od njegovih sošolcev sploh ne uči- zato se tudi on ne bo.

grafi imajo svoj izvor pri:

http://mises.org/daily/6289/The-Myth-of-Austerity

http://www.datosmacro.com/en/national-debt/slovenia

http://www.tradingeconomics.com/slovenia/government-debt-to-gdp

dobri dečko

  • Share/Bookmark

Naomi Klein je v šoku : uničevanje argumentov proti neoliberalizmu 2.del

Človeštvo je izstopilo iz stotisočletij teme in bede šele s pojavom žlahtne liberalne miselnosti v 18. In 19.st. Miselnosti, ki zahteva pokončnega in odgovornega človeka, ki je zmožen preseči spone plemenske miselnosti. Človeka katerega cilj je sreča in kreacija materije v vrednost. Pojav liberalizma je pomenil konec mistike in fantazij. Vsaj tako se je zdelo. Dokler niso nemški ”intelektualci” romantike pripravili protinapad. Njihov rezultat je bil Marx. Zdelo se je , da bo 20.st. miroljubno in polno svobode, trgovine in ustvarjanja. Vendar so mistični kolektivisti vseh strank pripravili reakcionistični udarec. Reakcije na dosežke razsvetljenstva so se pojavile v vseh totalitarnih režimih. Po vojni in po hladni vojni se je zdelo, da po vseh katastrofah sekularnih religij Marksizma znova prišel čas miru. Vendar tempirana bomba reakcionistov, ki negirajo človeški razum in zmožnost posameznika biti svobodnega se skriva tam, kjer rezultati in neprestani preizkusi s strani trga ne obstajajo- na fakultetah. Tam, kjer ni distinkcije med vsebino idej in njihovim rezultatom ali posledicam, saj papir prenese vse. Mistiki pravijo, da nič nima vrednosti in je vse odvisno od kota gledanja. Po njihovo je zadnjih 200 let izjemnega razvoja pot v propad. Pravijo tudi, da so humanisti in čuteči ljudje. Od tam prihaja tudi naša zvezda, ki se je odločila, da bo negirala človeške dosežke in napadala gospodarsko rast, razvoj in individualizem. Pradavni mistiki skrivajoči se v new age religijah in religijah prirejenih za ateiste se ne dajo. Pograbijo vse kar jim leži pri roki. Ko so delavci delali v krutih rudnikih so vpili, da je slabo. Ko delavci nakupujejo v velecentrih, vozije avtomobile, gledajo žajfnice na LCDju, potujejo po svetu z letalom pravijo, da so sedaj delavci tisti, ki uničujejo okolje in da so duhovno revni, ker ne berejo reveža Žižka. Pred krizo so mistično sekularni verniki govorili, da smo prebogati, debeli in duhovno revni. Sedaj, ko je povprečen BDP padel na raven leta 2004 nam mistiki in matematični geniji pravijo, da smo lačni. Ti reakcionistični mistiki katerih srčika misli prezira človeštvo in ljudi vidi kot bedna bitja podvržena ”primitivnim” okusom in željam trga pravijo, da je človek rak na Zemlji. Isti ljudje pravijo, da so duhovno in čustveno višja bitja od grdega Pinocheta, čigar prihod na oblast je v 15 milijonskem Čilu zahteval 2.883 smrtnih žrtev. Naomi Klein je svečenica tega mističnega gibanja in z vso silo napada ideje svobode. Pri tem je zelo agresivna, a neuspešna.

Joj, joj, joj Naomi!

Naomi Klein na čuden način vso svetovno lakoto in bedo pripiše kapitalizmu in trgom (ljudem v bistvu!) . Zanimivo je, da je revščina naravno stanje človeka. Bogastvo je tisto, ki se ga mora odkrivati in ustvarjati. Ne more se ga kar tako po socialistično deliti, ker pač ne rase na drevesu. Zato so ljudje pogosto v zmoti, ko govorijo o nizkih plačah industrijskih delavcev v 19.st. Ljudje ne jemo plač, uporabljamo dobrine, in v revnih državah, kjer dobrin ni, lahko natiskamo milijone papirnatega denarja- revščine to ne bo spremenilo niti malo. To površno nerazumevanje in napačno insinuiranje na čustva bralcev in gledalcev(naredila je celo film a laLeni Riefenstahl ) lahko naredi zelo groteskno sliko v glavah ljudi, češ, da je svet v časih mistike bil prekrasen kraj vilinov in grških bogov- potem pa so vsi postali lačni s prihodom kapitalizma. Nasprotno, problem revnih držav je , da kapitalizma nimajo. Ponuja nam nekaj hipotez, ključnih premis njenega ”razmišljanja”: Neoliberalne reforme naj bi se širile v krizah, ker jih potrebujejo saj so ljudje preusmerjeni od dogajanja, kršitve človekovih pravic so nujne za implementacijo nepopularnih reform, neoliberalne reforme so ustvarile bogastvo v rokah peščice, ostali pa hirajo na dnu. Vse tri premise so napačne.

Na svoji spletni strani Kleinova oglašuje ( ja po neoliberalno) svojo knjigo kot neposreden  napad na korporatistično ideologijo in njene intelektualce. Zlobko je po njenem intelektualni genij in heroj svobode Milton Friedman. Pri tem njemu pripisuje pomen in izjave, ki jih nikoli ni imel. Pri tem bralce pusti v besu, besu, ki je ustvarjen na ad hominem diskreditaciji Friedmana. Kasneje je v debati z Johanom Norbergom nekatere trditve vzela nazaj!, on je namreč napisal dolgo masažo kritike njene knjige http://www.cato.org/pubs/bp/bp102.pdf .

Njena knjiga je mastodonsko delo, ki je napisano na slabem pisunskem izhodišču avtorice- češ , da bo z rastjo informacij, podatkov in sklicevanj na trilijone virov dosegla znanstven in visoko intelektualen izdelek. Dolžina in množina ne naredita kakovosti. Manjka ji koherentna misel, in hipoteza, ki bi jo lahko testirala in primerjala z dokazi. Nekaj z zdravo pametjo skreganih trditev smo analizirali že zadnjič, problem je, da največkrat ne poda niti natančne analize vzrokov in posledic določenih politik. Pri tem skače sem ter tja, in kot že povedano zadnjič- strelja vsevprek misleč, da od ”milijun metaka- jedan bude dobar”. Navajanje neoliberalizma kot vzroka za revščino po svetu je samo primer absurdnosti, kjer ne poda nobene analize stanja v določenih časovnih dobah v razponu več deset ali sto let, da bi bralci morda videli, ali je bila Afrika res nekoč Las Vegas- a je potem s prihodom neoliberalizma postala….Afrika.

Prvi: Njena intelektualna zgodovina je napačna. Drugič: Uporaba resničnih podatkov in pravih informacij je poponoma zavajujoča, če je napačno interpretirana in povezana. Kar zanjo še kako velja. Tretjič: Njena teza med povezavo odpiranja trga in kršenja človekovih pravic je nepravilna. In še četrtič, njeno ekonomsko ne/razumevanje je pošastno/neobstojoče. Ko enkrat vse to izluščimo, težko sploh še kaj ostane.

Danes bomo masirali njene nepoštene izjave o Čikagu in Friedmanu:

Popolnoma napačno je trditi, da je Čikago free market raj za desnuharje. Zanimivo , in popolnoma v nasprotju z bizarnimi vtisi, ki jih Naomi vzbuja pri bralcih, je Čikago zelo raznolika univerza, kjer je ven prišlo polno edinstvenih idej. Friedmana navaja kot  protagonista te nevarne šole, vendar zgodovina Čikaga in intelektualnega razvoja misli, sega nazaj v konec 19.st. Pri ničemer ne gre za nikakršno zaroto, saj se je na Čikagu venomer gradila zelo mavrična in pisana paleta znanstvenih idej. Friedmanovo razmišljanje je bilo najbolj pod vtisom velikanov kot so Frank Knight, Jacob Viner in Henry Simons. Zanimivo, vendar med temi tremi tipi, bi težko našli veliko podobnega. Očitanje ideološke dogme Čikagu je skrajno napačno, Friedmanova žena Rose, ki je tudi sama bila doktorska študentka pri Knightu, je rekla, da bi se Viner in Knight težko bolj razlikovala pri pogledih. Že mnogo pred Friedmanom je bila zelo živahna intelektualna scena na Čikagu. Poglejmo, kaj je Friedman rekel o Čikagu:  Friedman describes the intellectual atmosphere of the University in the 1930s as one characterized by “an atmosphere of a search for truth” unencumbered by social niceties or deference based on anything other than “the cogency of an argument” (Friedman and Friedman 1998:35). The Chicago School described by the Friedmans and by other scholars is an environment characterized by scholarly rigor and supreme tolerance, where the only price of admission was a cogent and robust argument. Rose Friedman describes this with respect to Jacob Viner’s approach: “In Viner’s hands, economic theory was a coherent set of tools, to be used with care and the utmost attention to logical rigor, but to be judged primarily by its usefulness in understanding and interpreting economic events” (Friedman and Friedman 1998:36

Vsi, ki so pustili pečat na Čikagu se univerze spominjajo kot dinamično intelektualno okolje, kjer nihče ni bil varen pred kritiko, in je štel samo robusten argument. Ta raznolikost Čikaga je lepo vidna v izjavi nobelovega nagrajenca Georga Stiglerja leta 1964 med predsedniško kampanijo Goldwaterja in Johnsona:

“The Chicago department was the only department in the country that could readily staff a Council of Economic Advisers for either Johnson or Goldwater. Many others could do so for Johnson; a handful could do so for Goldwater; but no other for both.”

Dovolj je že to, da se prepričate o polnosti idej na youtube, in kliknete predavanje iz Law School, o iluziji prostega trga, ki ga vodi eden najbolj priznanih strokovnjakov za Foucaulta. Tudi najbolj znameniti keynesianski ekonomist po Keynesu prihaja iz Čikaga- Paul Samuelson. Čikagovi oddelki za ekonomijo pravo ali sociologijo so najbolj plodni družboslovni kraji, ki obstajajo.

Ali je Čikago najboljša univerza za družboslovje na svetu?

S Čikagom je posredno ali neposredno povezanih največ nobelovih nagrad za ekonomijo, katerekoli univerze sveta. http://www.uchicago.edu/about/accolades/22 . Dovolj je že samo, da obiščete njihov kotiček nobelovih nagrajencev za ekonomijo. Prav tragično je, da se diplomirana novinarka drzne napadati in celo izjaviti! ( v predavanju o Doktrini Šoka) , da je njen namen dregniti v intelektualen pomen Čikaga. Tudi Čikagovec Barrack Obama je prejel nobelovo nagrado. Levičarsko nagrado sicer, ki dokazuje, da fant namesto možganov uporablja srčka za mišljenje- vendar nagrada za Čikago je kljub temu.

Ali je imel Allende tudi Čikago Boyse!!!

Točno tako, dragi bralci in bralke. Čikago je tako vrhunska ustanova, da kreira nove ideje kot tovarna. In pri tem je njen zaščitni znak raznovrstnost- nekaj česar ne moremo trditi za slovenske slonokoščene ideološko zaprte ustanove v naših super humanističnih fakultetah. Iz Čikaga je prihajal tudi profesor na tej univerzi, najbolj znamenit marksistični ekonomist Oskar Lange. Nad njegovimi idejami je bil nadušen celo Stalin, in seveda tudi Allende kakopak, dva človekoljuba skupaj. Svoje ideje je baziral na čikaški neoklasični teoriji, socialistično ekonomsko teorijo je razvil iz neoklasičnih predpostavk. Pri čemer je razvijal modele planiranja, kjer bi država mimikrirala trg, naredila nekakšen market socialism. Iz teh teorij je ven prišla bizarna ideja Cybersyna- poizkus Allendeja, da bi iz ene sobe super planerjev računalniško vodili celotno družbo- kiber planiranje. Medtem, ko levičarski geniji vpijejo čikago, čikago in tisti malo bolj artikulirani tečnarijo kako je neoklasična ekonomija enaka neoliberalizmu- je za njih Oskar Lange lep dokaz, kako neoklasična ekonomija še nikakor ne pomeni free marketa. In ob enem bi se lahko zamislili kam bi vodile nore ideje Allendeja o popolnem planiranju družbe. (Ne,ne, to ne bi bil nasilen totalitarizem- ker bi sistem bil namenjem ljudstvu in ne kapitalu). In še to; Iz univerze Čikago so prišli praktično vsi glavni tokovi pravne in ekonomske misli. Levičarska behavioralna ekonomija je mnogo prodorov naredila prav na tej univerzi, od koder prihaja tudi Obamov svetovalec Cass Sunstein in pa Austan Golsbee. Prav tako so vsi tokkovi Law and Economics doma iz Čikaga, kjer je miselni preboj v našem razumevanju posledic zakonov naredil Friedmanov tast Aron Director. Medtem, ko je Friedmanov sin David Friedman (doktorat iz kemije in fizike, prav tako čikago) prav tako inovativen ekonomist v pravni sferi. Kje vse so Friedmani kajne? Čudno se mi zdi, da naša genialka ne izzove kakšnega geeka iz dinastije Friedman ali pa morda katerega od neštetih nobelovcev Čikaga. Očitno je samozavest velika samo pred bataljonom ekonomsko nepismenih neosocialistov.

Njeno popolno nerazumevanje intelektualne zgodovine je prav razvidno, ko F.A. Hayeka, nobelovega nagrajenca navede kot Friedmanovega učitelja (haha), in bizarno kot njegovega guruja. Medtem pa Hayek samo potrjuje moje navedbe o pisanosti akademikov na čikagu, saj drži, da je bil nekaj časa član univerze, prav tako drži, da je imel enake politične poglede na svobodo- vendar nikakor ne drži, da bi bil v intelektualnem smislu in pogledih na ekonomsko znanost kakorkoli blizu Friedmana. Pripadal je namreč Avstrijski šoli- in ne temu, čemur Kleinova pravi Čikago. Friedman sam kot svojega intelektualnega mentorja navaja Arthurja Burnsa iz univerze Rutgers. Celo svoje zgodnje študiranje na Rutgersu in profesuri na Columbiji navaja kot intelektualno-vplivajoče najbolj pomembno obdobje zanj- pomembnejše od let na Čikagu.

Uničenje bizarne teorije o ekonomskem razvoju

Njena teza je , da free market reforme rezultirajo v uporu ljudi in se težko sprejemajo skozi demokratičen proces. Vsi, ki ste pozorno prebrali našo prejšnjo analizo ”neoliberalizma” veste, da je to bizarna trditev. Kako lahko levičarji ne vidijo pomembnih dejstev:

  1. Zelo močno povezavo med odprtostjo trga in pa demokratično ureditvijo
  2. Da so avtoritarne države v veliki večini veliko bolj socialistične in netržno usmerjene (edina izjema je Hong Kong- ki se ima zahvaliti za svojo blaginjo imperialnim Britancem, ne pa Naominemu ljubljenčku Mao Klavcu Zedongu)
  3. In da so izvajale tržne reforme ravno države, ki so bile najbolj ekonomsko stagnirajoče zaradi welfare state ideologije, in da so vse te reforme potekale v najbolj zrelih demokratičnih državah

Torej kako je lahko nekdo tako slep, da edin primer, ko se je diktator odločil ustvariti mirno in na ustavi temelječo družbo (Čile) , postavi kot pravilo vseh diktatur! Diktature so že po definiciji velik bolj nagnjene k planirani ekonomiji, saj v naravi diktatorjev bije socialistično-vojaško srce, ne pa srce poslovneža, trgovca. Nič ne pove tudi, da je Pinochet spremenil ekonomsko politiko, šele po nekaj letih , ko je že bil na oblasti. Sprva je vladal tako kot vsak diktator pač vlada. Ekonomske svetovalce je poklical ravno zato, ker politika reševanja inflacije in hudih pomanjkanj na trgu zaradi regulacij cen pač ni delovala. Čile se je soočal s popolnoma objektivnimi razlogi za probleme, in ekonomisti so jih rešili tako kot se reši vsako inflacijo. Implicitno v njenem modelu je , da socialna demokracija pelje do stabilne rasti in enakosti. Poanta Friedmana , Hayeka in ostalih je pa ravno v tem, da so mešano-tržne ureditve na dolgi rok zelo nestabilne, in vodijo v politične konflikte in ekonomske težave. Kratkoročna darilca, ki jih pravljičarji ponujajo ljudem, ustvarjajo družbo boja pri koritu namesto družbe boja za napredek in odličnost na trgu. Socialne države torej niso nič drugega kot droga, in kot pri vsaki odvisnosti tudi tu zavedanje slabosti socialne države ni dovolj, da bi šli na pravo pot. Ta nezmožnost videnja posledic na dolgi rok je zares obupna. Če je Allende želel spremeniti Čile v Kubo, bi to na dolgi rok nedvomno pomenilo veliko večjo škodo za človekove pravice, od začasnih zločinov Pinocheta. Pri tem navaja Friedmanovo izjavo iz Kapitalizma in Svobode, češ da se kriza nujna za spremembe. Zopet je zavajala bralce, saj ni povedala konteksta v katerem je to modro misel povedal. Bilo je ravno v času, ko je bil free market predsedniški kandidat Barry Goldwater poražen. Friedman je ta poraz primerjal z zmago Reagana 15 let kasneje. In modro je ugotovil, da je Reagan zmagal zato, ker se je politična klima v ZDA močno spremenila. Spremenila pa se je zato, ker se je ekonomska realnost, ki jo ljudje neposredno občutijo spremenila. Zato so volili drugače, čeprav sta imela oba enaki sporočili. Nauk je za vsakega normalnega človeka jasen: Ko gre ljudem dobro, nimajo nobenega motiva za spremembe, zato ljudje spreminjamo svoje življenje, volilne preference, nakupovalne preference- takrat ko nam sedanje stanje pač ni všeč. In namerno napačno interpretiranje Kleinove zgolj zato, da bi imela več profita pri prodaji knjige je zelo podlo dejanje. Friedman nikakor ni odobraval nasilnih prevratov, saj kot sem omenil- mora  volja po spremembi priti od ljudstva. Friedman je eden redkih predstavnikov intelektualcev, ki je toleranco do ljudi vedno dajal na prvo mesto. http://www.youtube.com/watch?v=JSumJxQ5oy4. V tem video Friedman briljantno odgovori na vprašanje novinarja, kaj bi naredil, če bi imel možnost odločati o svetovnih zadevah. Še predno novinar konča vprašanje, Friedman reče da ne bi naredil ničesar, saj nikoli ne bi želel odločati. Če si ljudje želijo socializma in jih ne moremo intelektualno prepričati o drugem- potem naj imamo socializem, jaz se bom zavzemal za svobodo, nikakor pa nočem odločati namesto drugih. Friedman je dvakrat dobil ponudbo Universidad Catholica iz Čila, da bi prejel častni doktorat. Obakrat je zavrnil. S Pinochetom se je pogovarjal samo 45 minut, in v Čilu je imel samo dve predavanji študentom. Zanimivo, a fascinantno: govoril je o krhkosti svobode, in kako lahko ta hitro pripelje do nasilja, ako politiki niso dovolj tolerantni. Trdil je, da če čile izvede tržne reforme, bo le ta svoboda rezultirala v postopnem manjšanju politične nesvobode in eventuelno pripeljala do demokracije. Točno to se je tudi zgodilo. Čile je edina država, ki ima enako ustavo kot jo je sprejel njen diktatorski predhodnik, kar pomeni da je bil Pinochet tako moder, da je znal brzdati svoj ego in je državo pripravil na demokratične čase. Sam je odstopil po nezaupnici levičarske opozicije Movimenteo Democratico- zopet, dovolj moder da je videl potrebo po nekonfliktnosti, če to le mogoče. Zanimivo in nikoli omenjeno s strani princeske skrajnih levičarjev je dejstvo, da so bili v Čilu po Pinochetu večinoma voljeni socialistični predsedniki. In čisto vsi so tržne reforme Pinocheta celo nadaljevali, vključno z izjemno pokojninsko reformo Joseja Pinere, zaradi katere danes čilenci ne poznajo sovraštva in izgredov na ulicah- tako kot to pozna Evropa, ki se sooča s kolapsom pokojninskega sistema.

Še posebej žaljivo do bralcev je Naomino naivno prepričanje, da bi Allende naredil krasen uspeh, če bi ga vsaj vsi poslušali in plesali po njegovih vižah. To je nekako tako kot, če bi po srednjeveško izganjali hudiča iz ljudi tako, da bi jih v to prisilili- potem ko bi se pa upirali, pa bi rekli, da bi bilo vse dobro, če se le ne bi pacient upiral. Takšen poizkus na ljudeh je želel narediti naš cybersyn planer Allende. Seveda je bil s 36% odstotki demokratično izvoljen (ali je naključje, da je enak odstotek dobil tudi Hitler?)  a to še ne pomeni, da je bilo izvajanje nacionalizacije nekaj demokratičnega. Če bi bilo- mu je ne bi bilo potrebno izvajati, kajne Naomi? Naomi prav tako ne pove, da je bil Pinochet tudi legalno postavljen kot vojaški odposlanec države, da bi rešil neustavne odločbe in politike Allendeja. Pinochetu je dalo pooblastilo ustavno sodišče, njegova ravnanja niso bila neustavna, saj je moral ravnati v interesu varovanja državljanov. Tu si lahko predstavljamo primer podoben vojni. Tudi v vojni mora država poskrbeti za varnost državljanov, in pri vojaških spopadih metki nimajo oči. Kolateralna škoda in žrtve so nujne- vprašanje je kako velike so proporcionalno. Zanimivo je , da se naši levičarji toliko ubadajo s od ustavnega sodišča pooblaščenim Pinochetom, medtem ko ploskajo Jugoslaviji. Tito je absolutno in relativno gledano odgovoren za veliko večje število smrtnih žrtev- vendar če je cilj pravi…. Kar je bilo pri Pinochetu neustavnega je bilo njegovo nadaljne vladanje, saj zato ni imel pooblastil. Medtem, pa Naomi daje lažen vtis, da so bile smrtne žrtve Pinocheta nekakšni Mary Poppins in inkarnirani levičarski Jezusi, trpeči za grehe Pinocheta. Seveda to ne drži, Pinochet je ščitil ljudi pred Allendejevimi paravojaškimi, nelegalnimi in nasilnimi tolpami, ki so na silo izganjale ”neprave” elemente ljudi iz države. Kaj mislite, bi Naomi naredila, če bi neoliberalci ponoči prišli v njeno hišo in jo zažgali, rekoč, da privatne lastnine tako ali tako ni? Ali mislite, da bi naša milfica gledala križem rok, ali pa bi morda uporabila vsa sredstva pri roki, da se ubrani pred neoliberalnimi uničevalci? Ali bi morda izkoristila vsa pravna sredstva, da zaščiti svojo lastnino? Khm, glede na njene bizarne predpostavke, da karkoli commandante Allende zaukaže- to morajo ljudje z zlaganimi komunističnimi nasmeški sprejeti, bi moralo držati, da se ne bi upirala nasilnim roparjem. Pač , kaj moremo ljudje, ti desničarsko-meščanski pohlepneži so tako nori, da ne želijo podariti svojega premoženja od ljudstva in Boga izvoljenemu Allendeju- zato jih je potrebno podučiti. In samo mojster kačjeustenja in zlorabe bralcev je tako sposoben, da ;

  1. Najprej trdi, da so neoliberalne reforme nedemokratične (smo že pokazali, da je največ neoliberalizma v demokracijah)
  2. Potem trdi, da je bilo Allendejevo vladanje popolnoma demokratično (kar bi pomenilo, da je tudi Hitler vladal demokratično- vendar to ne bi naredilo tako bojevitega vtisa pri mladih ubogih žrtvah, ki berejo ta Goebbles učbenik)
  3. Nato trdi, da je vladanje Pinocheta proti človekovim pravicam
  4. Iz tega ”izpelje”, da je pa Allendejevo vladanje bilo raj za človekove pravice
  5. In za konec še vsakogar, ki brani samega sebe in svoje bližnje, v popolni maniri z najhujšimi zločinci označi za sovražnika ljudstva

Pa naj še kdo reče, da naša princeska pripada ”progresivnemu” gibanju, baje tistih levičarjev, ki niso tako kruti- kar je že samo po sebi oksimoron, saj država pomeni nasilje in silo, in prav malo pomembno je, če te domov pride počit Stalin z armado, ali pa simpatični brko Allende, ki te ubije…”nežno”. In prav malo pomembno je, če se antičloveški nasilneži preoblikujejo v stranko prijaznih atov in babic TRS, lepo kačjeustijo pred TVjem in ti potem zaprejo podjetje za katerega si garal celo življenje rekoč , da ne izpolnjuje okoljskih standardov(ki so se jih seveda spomnili kar oni sami). Zaključek tega argumenta: Upor Pinocheta in podpornikov je bil edino moralno dejanje možno v danih razmerah. Pri Pinochetovem umoru je šlo pravzaprav za obrambo človekovih pravic. Če Naomi Klein to zanika, lahko naredimo neoliberalci sociološki eksperiment in jo demokratično posilimo in demokratično vzamemo hišo in demokratično vzamemo copyrights  in dobičke od njene knjige(ali ste morda opazili kako so levičarski umetniki-mnogo med njimi so sicer zelo dobri, bolestni zagovorniki intelektualnih pravic?).

Reševanje socialističnih ekonomskih grozot

Zaustavljanje inflacijske spirale seveda nujno privede do recesije, saj se v času večanja mase denarja in regulacij na trgu večajo slabe investicije. Te investicije morajo biti slej kot prej likvidirane. Ekonomist Von Mises je lepo pokazal ,da monetarne injekcije države rezultirajo v distorzijah cen, in to privede do tega , da podetja in potrošniki investirajo svoj kapital v neproduktivne sektorje in panoge. Ko se začnejo kazati znaki recesije (ki je v resnici znak zdravljenja) se države tega zavedajo, a se ustrašijo ustaviti inflacijo, zato tiskajo denar še naprej, kar začasno preslepi ljudi. Prav to se je dogajalo v čilu za časa Allendeja in v začetku vlade Pinota. ”Šok” terapija v čilu je povzorčila kratkotrajno recesijo, saj so se morala produkcijska sredstva preusmeriti iz popolnoma zablodelih panog. Inflacija je padla in čile je začel rasti naslednje desetletje z več kot 7.5% rastjo letno. Čikaški dečki Pinocheta so inflacijo iz neverjetnih 700% leta 1974 obrzdali na manj kot 10% samo 8 let kasneje. Friedman v spominih govori, da se na tistem kratkem sestanku s Pinochetom spomni, da je govoril o šok terapiji, ki mora biti gradualna. Pravi, da je bil Pino zelo sprejemljiv za spopadanje z inflacijo in nizko gosp. aktivnostjo, vendar je bil vidno pretresen, da bi lahko spopadanje z inflacijo povzročilo kratkoročno povečano brezposelnost, in da je to dejstvo, ki je neizbežno , če se želi rešiti stvari.

O strpnosti in miroljubnosti Allendeja lahko pove naslednje ekonomist, ki je bival v Čilu Larry Sjastaad: Allende’s militia conducted a vicious war against its adversaries, including the economists at [Universidad Catolica de Chile]. “The situation was totally insane,” Larry Sjaastad, the Chicago economist who was in Santiago in those days, remembers, “with, for example, the salaries being blocked for all economists thought of as anti-socialist.”

Kaj pravi Friedman sam o Pinotu in čikaških dečkih: Allende’s regime nationalized numerous industries. Civil unrest created conditions in which a violent overthrow was possible. Allende’s reforms ignored predictable responses to incentives. Letelier (1976) referred to the predictable emergence of hoarding and black markets as “sabotage” even though artificially low prices naturally lead to hoarding and black markets. Pinochet led a violent revolution that overthrew the Allende government and installed a military junta. However, it was only after the junta’s policies failed that they turned to the Chicago Boys (Friedman and Friedman 1998:398).

Naslednjič sledi še primerjava med ravnanjem z nasprotniki pri Allendeju in pa Pinotu, pri čemr je potrebno vedeti, da nasilje proti nasilnim gverilcem ni nič drugega kot samoobramba. Sistem – tudi Allendejev, še ni nedemokratičen (četudi je socialističen) , če ne izvaja nasilja ali pregona nad tistimi, ki se z režimom ne strinjajo in so nenasilni. Seveda, ne eden ne drug pri tem nista bila angela.

van Overtveldts, Johan. 2007. The Chicago School: How the University of Chicago Assembled the Thinkers Who Revolutionized Economics and Business. Chicago: Agate.

Friedman, Milton and Rose D. Friedman. 1998. Two Lucky People. Chicago: University of Chicago Press.

Carden, Art, Joshua C. Hall, and Robert A. Lawson. 2008. Truthiness and Torture in The Shock Doctrine. Preliminary Draft: Rhodes College, Beloit College, and Auburn University

dobri dečko

  • Share/Bookmark