TAKO SO GOVORILI AVSTRIJCI IN BLODLI KEYNESIJANCI 2005 – 2008

Avstrijska ekonomska šola, ki strogo zagovarja ”free market” ekonomski pristop je v obdobju 2005 – 2008 znova in znova opozarjala na nastajajoči balon na nepremičninskem trgu, zgrešeno politiko Feda in prekomerno zadolževanje države. Ekonomski čarovniki poznani tudi kot keynesijanci pa so se na to le smejali in nato leta 2008 za nastalo krizo obtožili ”free maket”. Pa poglejmo dokazno gradivo: Avstrijska ekonomska šola vs. Keynesijanci.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kapitalizem je najpravičnejši sistem za delavce

Marksistična doktrina in moderno ”razmišljanje” salonarskih levičarjev gre nekako takole: Kapitalisti so pohlepni in zlobni (tako kot smo beli moški šovinistični do žensk in imaje te zato nižje plače) in zato premalo plačujejo delavce, saj neizmerno uživajo v sadističnem izkoriščanju le teh ubogih bitij. Pri tem se izjemno znanstvena doktrina kot je marksizem naslanja na navidez pravilne argumente, ki pa so popolnoma napačni in to bom tudi pokazal.  Opirajo se na semoličevski pohlep kapitalistov  na eni strani in na nezadoščene potrebe delavcev na drugi. Vsakdo mora delati , da preživi, in delavec si mora kaj hitro poiskati delo, saj prihranki ne držijo prav dolgo. In mnogokrat v zgodovini- pravzaprav večino zgodovine pred kapitalizmom so ljudje bili pripravljeni sprejeti dela, ki so jih komajda držala nad zmožnostmi fiizčnega preživetja. In ob enem lastni interes kupca vedno teži k temu , da kupuje po čim manjši ceni. V našem primeru je kupec kapitalist, namreč kupuje delo. Iz tega mnogi napačno sklepajo, da če je njegov interes , da deluje po čim manjših stroških- potem mu je interes, da delavca plača čim manj. In ker ljudje te dve dejstvi sestavijo skupaj, hitro pridejo do idej, da bodo delavci delali za majhen denar, saj so primorani preživeti, kapitalistom je pa tako ali tako v interesu čim manjše plačilo. Torej , če so kapitalisti svobodni pri iskanju delavcev, naj bi to pomenilo, da se bodo plače zmanjševale vse do minimalne meje preživetja, saj so kapitalisti vsaj toliko usmiljeni, da bodo pustili uboge tovariše živeti. Šele na tej točki naj bi delavci prenehali z delom. Seveda človek teži k temu, da izbira najboljše alternative, ki jih ima na izbiro, in včasih so tudi najboljše alternative zelo jalove, zato ni čudno da se je človek vedno boril celo za golo preživetje. Tudi lasten interes kapitaliste tako kot vse ljudi kadar kupujemo žene k kupovanju po čim nižji ceni. Vendar to kar je potrebno vedeti je naslednje: Lasten interes kapitalista in pripravljenost delavca, da dela tudi za golo preživetje sta popolnoma nepomembna faktorja na dejanske, resnične cene , ki se oblikujejo na trgu.

Začnimo s potrebami delavcev. Razumevanje  zakaj je delavec voljan delati za preživetje je nepomebno za dejanske plače , ki jih prejme. Premislimo primer lastnika dobrega avtomobila , ki se odloči sprejeti službo in se preseliti v središče New Yorka. Če ta lastnikk avtomobila sedaj ko živi v centru vidi, da bo moral plačevati velike zneske za garažo, ali da avtomobila v tako velikem mestu sploh ne potrebuje, saj mu vožnja v službo z njim pobere ogromno časa potem bo pripravljen avtomobil čim prej prodati. Pripravljen ga bo prodati tudi zelo poceni in se ga znebiti čim prej, saj mu čas ko avtomobil ima pobere veliko denarja. Morda bo pripravljen zaradi nadležnosti , ki jih ima z avotmobilom , le tega se znebiti tudi tako , da ga nekomu podari. Vendar dejstvo, da je ON pripravljen na takšne kompromise , nima nikakršne veze z dejanskim stanjem na trgu in cenami, kijih določa na tisoče drugih ljudi. Cena, ki velja na trgu nima nobene veze z njegovo voljo. Cena je določena na podlagi tega kako kupci vidijo koristnosti avtomobilov in kolikšna je njihova redkost.

Seveda hitro postane jasno, da četudi je marsikdo od nas pripravljen se nečesa znebiti čim hitreje in mu je vseeno za zaslužek, to še ne pomeni, da bo dejansko moral prodati po tako nizki ceni. Prav tako pripravljenost delavcev, da delajo tudi zgolj za golo preživetje še nikakor ne pomeni , da morajo v realnosti tudi sprejeti takšne cene za svoje delo. Da bi bil delavec plačan z 0 eur zaradi kapitalistovega ”pohlepa” namreč sploh ni realna možnost, tako kot ne morete priti v trgovino s ferrariji in vprašati , če bi lahko enega dobili zastonj. Seveda je to vaša želja, vendar na svetu obstajajo še drugi ljudje( ki so ferrarija naredili), ki imajo prav tako želje zato morajo biti le te uravnotežene. Da bi dejansko za neko stvar ponudili 0 eur , za delo nekoga ali pa dobrino, o tem dejansko nihče ne razmišlja, saj je to nerealna možnost. Potrebno se je zavedati , da so na tem svetu vse dobrine omejene. In prav tako delo. Za večjo produktivnost in vlaganja v lasten človeški kapital je potrebno veliko porabe časa, ki je eden od najbolj omejenih faktorjev. Vse kar obstaja v omejenem številu je uravnavano s strani ponudbe in povpraševanja, povpraševanja po redki dobrini in njeni nadaljni koristnosti- delu. Kapitalisti morajo tekmovati  za to omejeno dobrino oz. faktor nujen za proizvodnjo ali storitev. Vprašajte se zakaj je diamant tako drag. Ker je v sebičnem interesu kupcev ,da tekmujejo za to redko in zaželeno dobrino , in kupci tehtajo koristi, ki jih bodo dobili z diamantnim prstanom in samoovrednotijo ceno, ki so jo pripravljeni plačati za svoj užitek. Kapitalisti morajo prav tako tehtati kakšna je mejna koristnost, ki jo bo delavec doprinesel podjetju, in na podlagi tega je v njegovem interesu, da mu dviguje ceno vse do točke, ko dodatni zaposleni ne bo prispeval več ničesar k produktivnosti. Tako kot , če premalo ponudite za diamant pomeni, da vam ga bo speljal nekdo drug. In če premalo ponudite za delo, in nekdo drug oceni, da bi pa ta dečko lahko doprinesel še veliko več bo zaradi lastnega interesa njemu ponudil toliko, da ga bo lahko dobil in na trgu izločil kapitalista , ki ponuja premalo delavcem. Zato kapitalizem meče ven iz trga vse , ki izkoriščajo delavce. Težnja po profitu in zadostitvi željam ljudi prisili kapitaliste, da redke vire vključno z delom uporabijo kar se da učinkovito in modro, saj bi v nasprotnem morda nek drug kapitalist videl, da so delavci premalo plačani in bi na trgu takoj uspel samo ceno dela bi dvignil nad ceno kapitalista , ki plačuje premalo in bi vsi korenjaki strumno pritekli k njemu s čimer  bi imel ogromno prednost pred ostalimi.

Hitro postane jasno, da pohlep kapitalistov (kaj so res samo oni pohlepni?) ni tisti , ki cene dela znižuje pač pa ravno obratno, delavci zaradi pohlepa kapitalistov(in lastnega pohlepa po boljših plačah) dobivajo vedno večje plače. T o hitro postane jasno, če si predstavljamo primer avkcije ali dražbe. Rivalstvo med dvema ali večimi kupci na dražbi nam pokaže jasno sliko trga dela , in kako self-interest kupcev ceno zvišuje- ne pa znižuje kot to ”mislijo” svetovni salonarski levičarji vključno z ameriško sramoto Huseinom Obamo. Recimo, da sta na dražbi samo dva kupca, in oba želita isto sliko famozen Krik Edvarda Muncha. Slika ne raste na drevesu, slika je delo človeških rok, in te jo tudi prodajajo.  Tako ima tudi vsak človek določen kapital- znanje ,spodobnosti…, ki jih je s časom pridobil in bolj kot so iskane bolj bo njegova cena rasla. Prvi kupec je voljan ponuditi 200.000$ za sliko(dejansko je Krik vreden še zelo več), medtem ko drugi ni pripravljen ponuditi več kot 100.000$. Seveda gospod Prvi je postavil ceno 200.000 kot zgornjo mejo, ne bi bilo slabo tudi če bi plačal kaj manj. Še bolje bi mu bilo , če bi dobil ljubljeno sliko samo za 20$, ali še bolje zastonj. Kar pa moramo razumeti je to , kako nizko lasten interes prvemu gospodu dovoljuje, da dejansko gre s svojo ponudbo. Ali je možno, da bi vztrajal samo pri ponudbi 20$? Vendar tudi Edvard Munch ( vstal je od mrtvih) ima želje in sam dobro ve, da je njegovo delo čislano. To kar se je potrebno zavedati je , da v kolikor si nekdo vzame diskrecijsko pravico ( kot si jo mnogokrat neosocialisti) in lastne želje vsili drugemu to ne pomeni zmagovalne kombinacije, saj je želje drugih povozil kot bager. Zato dejansko neosocialisti podcenjujejo delavce in jih obravnavajo kot Neživo naravo, ali stvari brez lastne volje in možganov. O delavcih govorijo kot ,da bi bili postavljeni na milost in nemilost delodajalcev. Vendar naš Edvard Munch ne bi nikoli prodal tako famozne slike za 20$, in tudi delavci žele za svoje produktivne zmožnosti iztržiti čim več. Naš kupec bo izgubil sliko, če se bo hecal in ponujal 20$, pravzaprav ne samo to, izgubil bo sliko, če bo ponujal vsote manjše ali enake 99.999$! Kar mora naš kupec oceniti je ali se drugi kupec moti in je 100.000$ , ki jih ponuja veliko premalo za takšno sliko. Če ponudi več kot 100.000, je slika njegova in s časom bo lahko videl ali je bila vredna svoje famoznosti in ali bo v bitki s časom še pridobila na zanimanju in s tem na ceni- torej videl bo ali je imel prav ko je špekuliral, da je slika ”podcenjena” . Čisto nič čudnega se nam ne zdijo recimo nakupi nogometašev. Tudi tu , če je nek mladi talent , kot je bil Cristiano Ronaldo na Portugalskem, igralec v majhnem klubu, je v interesu skavtov, da mu dvignejo ceno, saj drugače nima motiva, da bi prestopil v drug klub. Če torej manjši klub premalo plačuje igralca, ki ima potencial  oz. produktivnost s katero bi lahko dosegel večje lovorike kot v tem manjšem klubu , potem bo takšen klub ”kaznovan” , saj se bo hitro našel nekdo, ki bo pripravljen ponuditi toliko kot je le mogoče v trenutni formi in predstavah nogometaša. Najpomembnejši princip in pravilo , ki ga moramo poznati je, da racionalnost kupcev rezultira vtem, da ne ponujajo najmanjše cene , ki bi si jih oni želeli ali za delo ali za dobrine. Kapitalisti na trgu ponujajo NAJMANJŠE CENE, KI SO HKRATI PREVISOKE ZA KATEREGAKOLI POTENCIALNEGA KUPCA, KI BI SICER ŽELEL IMETI DOBRINO.

D pomeni demand, S pomeni supply, W pomeni wages, E je ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem, q je quantity. Graf kaže kaj se zgodi s povpraševanjem, če je cena dela nižja od tržne.

Identičen princip velja za raven plač . Edina razlika je v tem, da je na dejanskem tru dela še mnogo večja ponudba dela in povpraševanje po njem, kot pa v našem primeru dražbe. Potencialna količina dela, ki ga ljudje želimo opraviti je vedno večja od količine dela, ki smo ga ZMOŽNI opraviti. Ljudje bi vedno radi imeli več rezultatov kot pa so jih zmožni ustvariti. Zato je povpraševanje po delu vedno večje od dejanske količine dela, ki so ga delavci pripravljeni opraviti. To zopet pomeni , da je število in čas, ki ga imajo delavci na razpolago za opravljanje neskončnih želja zelo omejeno. Delo je namreč najbolj omejen in uporaben kapital v ekonomiji. Delo je tisto, ki naravne dobrine transformira v uporabne produkte. Praktično vse ostale dobrine so omejene samo zato, ker je omejeno število dela in volja delavcev, da bi proizvajali še več . Naše želje in potrebe po storitvah in dobrinah so pa na drugi strani neomejene. In če želimo zadostiti svojim neskončnim potrebam, moramo več časa vložiti v delo, s čimer zmanjšamo razpoložljiv čas, ki ga imamo na voljo za naše želje, kar bo delu še dodalo na vrednosti, saj ga bo naredilo za bolj nujnega in redkega glede na potrebe. Količina dela, ki je zmožna opravljati produktivne rezultate in uresničevanje želja niti ni zadostna, da bi uresničila najbolj nore želje zgolj enega posameznika. Tako vidimo, da je posledica te redkosti dela, glede na potrebe in želje po rezultatih dela takšna , da plače v free marketu NIKOLI ne morejo pasti nižje od točke polne zaposlenosti. Na točki polne zaposlenosti  bi vsak padec  v cenah dela , pomenil zmanjšanje razpoložljivosti delavcev, kar bi pomenilo da je v interesu kapitalistov , da zaradi manjše ponudbe dela, dvigujejo cene dela do te točke,  ko se zopet vzpostavi polna zaposlenost. Kapitalist zatorej v free marketu ne more izkoriščati delavcev. Edino, če država določi , da je cena dela previsoka in mora biti nižja , to ne rezultira v ničemer drugim kot v primerih arbitrarnega zmajšanja cen na trgu. Če je cena banan 10, in država določi da mora biti cena 2, saj je to dobro za vse, to pomeni da bo manj ljudi pripravljenih prodajati banane in več ljudi, ki bo banane trošilo. To bo rezultiralo v pretirani porabi banan in neracionalnem trošenju le teh. Enako bi cena dela postavljena nižje od tržne pomenila pretirano porabo dela s strani določenih podjetij. Ker je delo omejeno to pomeni, da bo veliko le tega investirano v panoge kjer je produktivnost določenih delavcev nizka, in se bo zmanjševalo število tehnologije in kapitala zaradi trenutne prevelike porabe dela. Vendar bo to prisililo druga podjetja, da cene dela dvignejo saj je zaradi nizke cene dela veliko delavcev na delovnih mestih , kjer njihova mejna produktivnost  ni največja. So pač tako kot dober nogometaš v vaški ligi. Slabo izkoriščen talent. Torej kapitalist mora ponuditi ceno, ki je večja od drugih potencialnih zaposlovalcev , ki niso željani ali pa si ne morejo privoščiti dela po tolikšni ceni kot jo ponuja najvišje zainteresirani kapitalist. Takšna slika je bila najlepše vidna v času velike depresije v ZDA. Takrat je namreč ameriška vlada neosocialistov (takrat so bili še proto socialisti) zamrznila ogromno cen , med drugim tudi delo. Vendar ljudje so dinamična bitja, in tako je tudi s trgom kjer se ne da zamrzniti cen, saj cene odražajo kako vsak posameznik vrednosti dobrine, in tega ne more predvideti  in vedeti nihče. Takrat so delodajalci ponujali delavcem dodatne ugodnosti kot je zdravstveno zavarovanje ali določene dobrine- hrana, zabava, gospodijska oprema, da so lahko prelisičili nizko postavljene cene, ki jih je nastavila vlada z namenom, da bodo zda zopet konkurenčne, če se spusti cena dela. Vendar delodajalci so morali motivirati delavce in najti način, kako tekmovati za različne strokovnjake, saj smo si ljudje po sposobnostih različni, in so uravnilovke cen antičloveške. In težnja po dobičku je tista, ki preprečuje izkoriščanje delavcev. Kajti , če delodajalec tako neizmerno uživa v trpinčenju delavca, da je pripravljen ponuditi piškavo plačilo, to pomeni da bo na free marketu za ta svoj fetiš tudi plačal. Plačal bo z manjšim dobičkom ali celo propadom. Premislite, da bi jaz želel imeti najboljši klub v NBA ligi. Če bi ponujal 50 eu mesečnega plačila ”delavcem” (košarkarjem) to pomeni, da zagotovo ne bo veliko odziva s strani Kobeja Brianta ali Udriha. Pač mojih sanj o NBA bo hitro konec, in moral se bom zadovoljiti z vaško ligo. Enako trg kaznuje diskriminacijo na podlagi za rezultat irelavantnih faktorjev kot so rasa, spol ali nacionalnost. Za profit je pomemben doprinos delavca k mejnemu dohodku podjetja in njegova produktivnost. Če ima kapitalist zadržke do zaposlovanja žensk bo to plačal, tako kot bi rasistični lastnik L.A. lakersov plačal s selitvijo v 16 ligo odločitev, da bodo pri njem igrali samo beli moški, modrih oči, svetlih las in doma iz Spodnje Kungote. S tem si močno zoža izbor. Tako je s kapitalisti na res prostem trgu, ubogati morajo želje delavcev in preference kupcev.

Dobri dečkooo

  • Share/Bookmark

VSI SMO NEOLIBERALCI 2.0

Ljudje smo že od nekdaj nagnjeni k razumu, sicer ne bi preživeli in ustvarili takšne civilizacije kot je zahodna. Zato ne bodite začudeni, neoliberalci niso ameriški kavboji, že od nekdaj so med nami- in prav tako birokracija, ki ni v ničemer drugačna kot nekoč.

ANTIČNI NEOLIBERALEC

  • Share/Bookmark

ŠOLE KLASIČNEGA LIBERALIZMA

1. INTRODUCTION

YouTube slika preogleda

2. ČIKAŠKA ŠOLA

YouTube slika preogleda

3. PUBLIC CHOISE

YouTube slika preogleda

4. AVSTRIJSKA ŠOLA

YouTube slika preogleda

5. NARAVNO PRAVO – NARAVNE PRAVICE

YouTube slika preogleda

6. ANARHO – KAPITALIZEM

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Intelektualna premoč

YouTube slika preogleda

Kako Friedman pomasira tri akademike na enkrat

  • Share/Bookmark

MINIMALNA PLAČA ŠKODUJE DELAVSTVU

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark